176. dan: Vse dobre stvari ...

... se zgodijo tistim, ki čakajo. To je ena od modrosti, ki sem si jih zapomnila iz risanke Zlatolaska. Ali sem vam že povedala, kako rada gledam risanke? No, obožujem jih. V meni se - hvalabogu! - še vedno skriva velika otroška duša in tako ali tako je postati odrasel, če vprašate mene, ena najbolj butastih odločitev, ki jih človek lahko sprejme. S tem ne podpiram neodgovornosti, nezrelosti in nesprejemanja posledic za svoja dejanja. Na dolgi rok te življenje teh stvari itak nauči samo od sebe. S tem mislim predvsem to, da je svet včasih preprosto nujno pogledati skozi otroške oči, ker drugače bi bila samo ena ogromna, gromozanska žalost.

A sem malo zašla? Vem. Skratka, hotela sem povedati, da je potrpežljivost ena od vrlin, s katero bi se še nedavno težko pohvalila. Počasi, a zanesljivo, pa se mi dogaja tudi to. Da se učim, kako pomembna je ohlajena glava. Trezen razmislek. Premišljena reakcija. Ne, ker bi tako prizanesel drugim, ampak predvsem, ker tako daleč najbolj prizaneseš sebi. Enkrat ena.

Ko sem šla iz službe, me je neka stvar za malenkost vrgla iz tira. Namesto, da bi se preveč obremenjevala s tem, kaj je tisti na drugi strani mislil oziroma ni mislil, sem se kar se da hitro preoblekla v pajkice in superge. Tek, odklop misli, milina. In ko sem prišla nazaj, me je pojasnilo poiskalo samo od sebe.

Tole pesmico posvečam moji sestrici Ani.

Ker vem, da ji je všeč. Ker vem, da ona že pri rosnih 18 razume njeno sporočilnost. Ker so ohlajene glave res zakon. Anči, čisto iskreno, tvoje preudarnosti sem ti bila vedno malce fouš. ;) Rada te imam. In - ali se spomniš tistega koncerta v Litiji? Ah, ja ... Nekega jutra, ko se zdani ...

Do konca še: 189 dni, 189 nalog. Se beremo jutri.