192. dan: Old school

Najbrž sem že zjutraj slutila, da bom popoldne bluzila. Ne, resno! Kar nekaj me je sililo, da naj se spravim tečt še pred službo. Dolg delovni teden je bil, pa tudi naporen. Morda niti ne toliko z vidika samega dela, kot pa zaradi vse komunikacije, usklajevanj in podobno. Nima veze. Ampak tisto pivo s sodelavci, ko smo s skupnimi močmi poslali jutrišnji časopis v tiskarno, je bilo res zasluženo. Več njih, če sem iskrena.

Smo se nekaj hecali, pa sem se spomnila na Pivo in cvetje. Samo enkrat sem bila do zdaj tam, ampak bilo je noro. Z Zalo sva se spravili do Laškega kar na štop. Iz zvezka sva strgali dva A3 formata, na enega narisali pivo, na drugo pa cvetje. Trotl ziher sistem za štopanje, vam povem. Lepi spomini. Čudoviti!

Me je držalo, da bi letos ponovila. Prav ta vikend, kar tako, spontano. Obožujem spontanost. A me je nekaj ustavilo. Če dobro pomislim - najbrž to, da moram biti jutri ob 13.00 na enem rojstnem dnevu. Obljubila sem. Pa tudi rada bi šla, z domačimi zadnje čase preživim res premalo časa. A če bi danes pobegnila na Štajersko (sploh pa s to družbo), me jutri popoldne še ne bi bilo v Kamniku. Dam roko v ogenj.

"Povej mi en pameten razlog, da ne greš, pa te pustim pri miru," mi je rekel. Tišina. "Okej, mislim, da si odgovorila. Pridem pote." In sva šla. V kino. Ko sem si potegnila tiste kavbojke nase in se namazala s šminko (ja, s šminko!), sem se počutila kot 16-letnica, ki gre na zmenek. V resnici sem že skoraj pozabila, kako to izgleda. Nič takšnega ni, noben big deal, da se razumemo. Samo film (dober film, upam!) in kokice in človek, ki mu zaupam. Ki ga poznam že leta. Zato pa mu zaupam!

Umirjen večer po norem tednu. Paše.

Do konca še: 173 dni, 173 nalog. Se beremo jutri.