198. dan: Olga

Trenutno sem najsrečnejše bitje na svetu. Res. Obožujem take trenutke. Verjamem, da se zaradi tega splača živeti. Ali, kot pravijo, sreča ni v številu vdihov, ampak v trenutkih, ki ti vzamejo dih. Meni ga jemlje, zdajle, ta moment. Sredi ničesar. Sredi vsega.

"Olga, jaz imam eno vprašanje. Malo mi je težko, ampak bom vseeno ..." sem mencala v njeni pisarni. "Rada bi dopust. Za en teden. Vem, nič nisem napovedala, ampak ... Vseeno vprašam," sem klobasala tja v tri dni. Ona me pogleda. Se nasmehne. Prikima. Tako čisto brez besed mi je odgovorila. In, prisežem, skoraj zajokala sem od sreče. Verjetno mi je brala iz obraza. "Hvala, hvala, ogromno mi pomeni," sem ji rekla. In potem, ko sem začela dojemati: "A res? A res?" sem se ponavljala. Še enkrat se je nasmehnila. Še enkrat je prikimala. In ko sem šla že ven iz pisarne, srečna kot majhen otrok, me je poklicala nazaj. "Pridi, pridi," je razširila roke. In sva se objeli. Ne kot sodelavki. Ne kot šefica in podrejena. Kot prijateljici. In to je vredno več kot vsa plača, kot vsak evro, nakazan petnajstega v mesecu.

Zaradi nje sem danes tukaj, kjer sem. Zaradi nje mi jemlje dih. Zaradi nje grem zdajle na sprehod ob morju. Ob obali. Ob najlepši obali na svetu. Hvala, Olga.

Do konca še: 167 dni, 167 nalog. Se beremo jutri.