"Kateri dan je že danes? Kdaj bomo 29.? Do takrat morava speči tole na žaru, da se ne bo meso pokvarilo," sem rekla, ko sem brskala po hladilniku, kaj bi jedla za zajtrk. Ob dvanajstih. Sveža izpod tuša, ker sem odtekla kar lep krog od apartmaja do centra mesta in nazaj. Tudi to ne vem, koliko časa sem tekla (ni se mi sicer zdelo posebej malo), in se mi niti ne zdi pomembno. Pomembno mi je bilo samo to, da sem se spravila v tekaško opremo. Prežurani noči navkljub. Še ena dobra stran morja? Da imam tukaj nepredstavljivo več energije. Doma bi se, če bi šla spat tako pozno, še cel dan smilila sama sebi. Tukaj se mi to zdi povsem nepotrebno. Čisto psihološka fora, zagotovo. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je vse v glavi. Ker je res.Kaj bom počela zdaj? Nimam pojma. Uživala bom v dobri družbi. Najboljši pravzaprav. Ker me - čeprav ne gledam prav veliko na uro - vsake toliko vseeno spreleti, da ta neutrudno tiktaka. Da vse (prehitro) mine. Dobre stvari pa sploh.
In če preveč razmišljam v to smer, postanem kar malo panična: "Že četrti dan dopusta je danes? Kako?! Zdi se mi, kot bi pakirala stvari v boršo pred parimi urami!" Potem zamahnem z roko in si rečem: "Ne teži. Imej se lepo. Živi za tukaj in zdaj." Ali kot bi rekel medvedek Pu:
Do konca še: 164 dni, 164 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar