Ure so se mi izgubljale približno tako kot evri, ko plačaš položnice. Jih nimaš več, pa se sploh ne zavedaš, kako in zakaj. Po službi sem hitela po opravkih, se vmes končno dobila z mojo Lidijo, ki sem jo po enem tednu že prav noro pogrešala, skočila še po nekaj malenkosti v trgovino, na hitro nekaj odlaufala in se potem ustavila še pri mamici in očiju prikupne Pie, dvomesečne dojenčice, ki sem jo malo stisnila k sebi (zadnje dni imam nekam veliko stika z otroki, a se samo meni tako zdi?). ;)
No, in potem, kot rečeno, pogledam na uro in se zgrozim. Pol desetih zvečer!!! "Pa še blog moram napisat," sem se opomnila. In vmes, ko pišem tele vrstice, mi je vžgalo, da sem pozabila v knjižnico. Katastrofa! A bi lahko dan imel vsaj eno uro več? Prosim?? A veste, kaj je dobro pri vsem tem? Da mi je zmanjkalo časa, da bi razmišljala o hrani. In ko sem se spomnila nanjo, se mi kaj drugega kot pogreti tisto zeljno juho, itak ni dalo. :p
Do konca še: 168 dni, 168 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar