187. dan: Vroče-hladno

Vedno sem imela rada kontraste. Mlačnosti, neodločenosti, mlahavosti ne prenesem. Ne pri ljudeh, ne pri stvareh. Recimo: ko se spravim k frizerju, si nikoli ne postrižem samo špičk. Nikoli nisem razumela deklet, ki dajo po sto evrov, zato, da jim tam "osvežijo barvo". In potem norijo, ker nihče ne opazi razlike. V svojih norih srednješolskih letih sem se enkrat prebarvala iz blond na črno. No, to zagotovo ni ostalo neopaženo. :)

Z leti sem se sicer naučila, da pretiravanje v nobeno smer ni okej, ampak v osnovi ostajam enaka. Rada eksperimentiram, tudi če vem, da se na ta način z lahkoto opečem. Rada poskušam nove stvari, čeprav ne vem točno, kaj mi bodo prinesle. Saj poznate tisti stavek iz filma Forrest Gump: "Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj dobiš." No, tako nekako. Pa ne gre samo zato, da imam to rada. Takšna sem. Če sem prepričana v nekaj, če nekaj ali nekoga res čutim, prek sebe ne morem. Najbrž prav zato s svojimi reakcijami včasih tudi prizadanem. In pustim, da drugi prizadanejo mene.

Prejle, ko sem se bosa sprehajala po travi - koga briga za te zanikrne julijske temperature, občutek je še vseeno božanski - sem razmišljala, da s tem, ko se sama tako obnašam, v svoje življenje najbrž pritegnem ljudi, ki so mi, kar se tega tiče, podobni. Odločne in vihrave, ki jih je na trenutke težko razumeti, ker lahko precej hitro zamenjajo razpoloženje. Kaj je razlog za to, težko rečem. Ker je dejavnikov, ki vplivajo na to, kako človek v določenem trenutku odreagira, lahko nešteto.

To so precej naporni ljudje. Ampak bržkone nič bolj - kot sem jaz sama.

Do konca še: 178 dni, 178 nalog. Se beremo jutri.