ponedeljek, 14. julij 2014

188. dan: Družba je družba, služba pa ...

Zdajle bom kot novinarka izjavila nekaj, kar ne bi smela. Namreč - da ne verjamem v objektivnost. To ne pomeni, da se ne zavedam, da je pri poročanju nujno stvari pogledati z distance, preveriti dejstva z obeh strani, poiskati drugo mnenje. Vse to je pravzaprav zelo pomembno. A če vprašate mene, je dober novinar tisti, ki se vseeno zna opredeliti. Nikakor ne pavšalno, ampak pri vsaki zgodbi ali, če hočete, pri vsaki (politični) potezi posebej. Na podlagi dejstev mora znati pokazati tudi sebe, strahopetneži in takšni, ki se obračajo po vetru, ker se bojijo izraziti svoj jaz, v moj ceh - vsaj po mojem mnenju - ne sodijo.

Danes sem imela v službi precej naporen dan. Veliko je bilo klicev, veliko pogovorov, veliko letanja sem in tja. V nekem trenutku sem se zavedla, koliko mi pomenijo moji sodelavci in njihovo mnenje. Ne vsi in ne od vseh enako. Prijateljice me večkrat opozorijo, naj bom - sploh v službi - zelo pazljiva, kaj komu zaupam. Seveda imajo prav. A če z nekom preživiš toliko časa, vsak dan, nemalokrat tudi za vikend, potem je logično, da se nanj navežeš. Jaz sem pravzaprav ponosna, da za nekatere svoje sodelavce lahko rečem, da so tudi zasebno moji prijatelji.

Ko sva se s fotografom popoldne vozila proti Dolenjski, sem se eni njegovih izjav do solz nasmejala. To so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo. Zadnjič, recimo, me je v dobro voljo spravil pogled na mojo kolumno z naslovom Čičkeračke. Očitno imajo kolegi v grafiki precej dober smisel za humor in so pri moji fotografiji nakracali - modro čačko. Dan je bil zaradi takšne malenkosti takoj bolj pester. Saj pravim, to so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo.

Pa čeprav se včasih utrujena do amena prikotalim domov šele pozno zvečer. Včeraj, ker sem visela v enem od štabov po volitvah. Pa je bila nedelja. In to nedelja, ki sem jo začela za svojo pisalno mizo - že ob osmih zjutraj. 

Danes sem šla, ko sem prišla domov, tečt, pa mi ni prav dobro šlo. Malo sem pa vseeno zdelana.

Do konca še: 177 dni, 177 nalog. Se beremo jutri.

Ni komentarjev:

Objavite komentar