Danes sem imela v službi precej naporen dan. Veliko je bilo klicev, veliko pogovorov, veliko letanja sem in tja. V nekem trenutku sem se zavedla, koliko mi pomenijo moji sodelavci in njihovo mnenje. Ne vsi in ne od vseh enako. Prijateljice me večkrat opozorijo, naj bom - sploh v službi - zelo pazljiva, kaj komu zaupam. Seveda imajo prav. A če z nekom preživiš toliko časa, vsak dan, nemalokrat tudi za vikend, potem je logično, da se nanj navežeš. Jaz sem pravzaprav ponosna, da za nekatere svoje sodelavce lahko rečem, da so tudi zasebno moji prijatelji.
Ko sva se s fotografom popoldne vozila proti Dolenjski, sem se eni njegovih izjav do solz nasmejala. To so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo. Zadnjič, recimo, me je v dobro voljo spravil pogled na mojo kolumno z naslovom Čičkeračke. Očitno imajo kolegi v grafiki precej dober smisel za humor in so pri moji fotografiji nakracali - modro čačko. Dan je bil zaradi takšne malenkosti takoj bolj pester. Saj pravim, to so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo.Pa čeprav se včasih utrujena do amena prikotalim domov šele pozno zvečer. Včeraj, ker sem visela v enem od štabov po volitvah. Pa je bila nedelja. In to nedelja, ki sem jo začela za svojo pisalno mizo - že ob osmih zjutraj.
Danes sem šla, ko sem prišla domov, tečt, pa mi ni prav dobro šlo. Malo sem pa vseeno zdelana.
Do konca še: 177 dni, 177 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar