Začelo se je pravzaprav že ponoči. Očitno je bil tisti pogovor ob štirih zjutraj potreben. Če že ne z mojega vidika, pa vsaj z vidika mojega sogovornika. In sem mu ustregla. Govorila sva dolgo in iskreno, morda celo najbolj v zadnjih nekaj mesecih. Jaz nisem izvedela nič posebno novega, je pa morda zato izvedel on. Ali pa je vsaj začel dojemati. Razumeti, kar sem mu dopovedovala že ves ta čas.
Le nekaj ur kasneje so se vloge zamenjale. V kožo tiste, ki mora določene stvari sprejeti in jim pustiti, da gredo svojo pot, sem skočila jaz. Priznam, ne čisto prostovoljno. Najprej me je dosegla neka novica, ki pravzaprav nima prav velike zveze z mano. A se me je dotaknila. Za nekatere ljudi ti pač nikoli ne bo čisto vseeno. Ker so pustili tolikšen pečat, da vsaj s kotičkom očesa še vedno zaznaš, če se jim zgodi kaj zares pomembnega. Ne le s kotičkom očesa, če sem iskrena - tudi s kotičkom srca. A če si imel nekoga res rad, si zanj vesel. Jaz sem.
Prejle pa me je pred dejstvo postavila še neka malenkost, ki je potrdila, da se moj šesti čut ni zmotil. Prav smešno je, kako ljudje včasih slišimo tisto, kar želimo slišati. Vidimo, kar želimo videti. Občutimo, kar želimo čutiti. A če je to tudi resnično? Ni nujno. Zato pa pravijo, da čas naredi svoje. Ne bom rekla, da mi je vseeno. Ne za prvo, ne za drugo, ne za tretjo zgodbo. Pa sem v vsaki v povsem različnih vlogah. A v vsako sem, hočeš nočeš, še vedno (vsaj malo) čustveno vpletena. Ces't la vie, bimbo.
Do konca še: 180 dni, 180 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar