Moj bog, utrujena sem že od vseh teh loopingov, ki mi jih prinaša življenje. "Ne pritožuj se, se ti vsaj vseskozi dogaja," mi je zadnjič rekla moja Lidija. Saj ima prav, dolgočasje in apatičnost sta še hujša od vsega tega kaosa, ki sem ga privlekla nadse. Ker to bi pomenilo, da niti čustvovati več ne znam. Da mi je vseeno. Pa mi ni. Rada imam ljudi. Ne vse in ne vedno. Ampak v osnovi jih imam rada. Predvsem pa si še vedno pustim, da se me kdo dotakne. Tako in drugače. In to ni slabo.
Vsaj ne vedno. Ko sem se danes popoldne peljala na neko službeno zadevo, je bil po radiu ravno ta komad. Všeč mi je. Je bilo pa kar malo hecno, ker mi je dal misliti ravno nasprotno od tistega, kar naj bi sporočal. Evforija ni vedno zaželena. Včasih jo je treba tudi umiriti. Včasih se je treba tudi odmakniti.
Dolgo sem sedela na tisti skali. Šumenje, pretok. Reke. Misli.
Loopingi, da se ti zvrti, saj pravim!
Do konca še: 182 dni, 182 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar