Ljudje velikokrat prehitro sklepamo. In si zaradi tega ustvarjamo skrbi tam, kjer jih sploh ni. Primer od danes zjutraj: ker je bil včeraj zvečer očitno spet čas za izčrpen pogovor (trajal je skoraj do dveh zjutraj), sem se danes zbudila vsa zbezlana. "Fak, fak, faaak!!!" sem klela, ko sem dojela, da je ura - deset čez devet!
Že dolgo se nisem za službo uredila tako na brzino. Medtem ko sem si umivala zobe, sem šefu tipkala SMS (ja, tudi jaz se sprašujem, kako mi je to uspelo): "Soriii, zaspala sem, že šibaaaam, za pol ure bom v redakciji!" Grizla me je slaba vest, ker sovražim neodgovornost. Pri drugih, pri sebi pa sploh. Upala sem, da reakcija ne bo prehuda, tolažila sem se, da sem v letih dela že dokazala, da sem sicer zanesljiva punca, ki pride ob uri - hvalabogu sicer za precej fleksibilen urnik.
In ko sem že bila v avtu, zapiska telefon. Hlastoma sem ga pograbila, on mi odpiše: "?" Vprašaj?! Kaj naj bi pa zdaj to pomenilo, sem postajala vse bolj panična. Ga kličem, se ne javi. "Ajda, plis povej Roku, da sem na poti. A je ful panika? Šit, zaspala sem. Že šibam," sem poklicala sodelavko. "Ravno telefon ima, ampak ne vem, ne zgleda mi ravno razburjen," me je skušala pomiriti. "Če mi je poslal nazaj vprašaj. Samo vprašaj. Fak," sem ji razlagala, da njej seveda ni bilo nič jasno.
Prihrumim v redakcijo: "Evo me, evo me," sem se glasno opravičevala, samo da sem stopila skozi vrata. "Kaj ti je, a nisi razumela, saj sem ti odgovoril," se mi je nasmehnil. "Ja si, ja - z vprašajem," sem bila zmedena. "Ne, poslal sem ti srčka," se je še enkrat nasmehnil. "Kakšnega srčka?! Vprašaj!" sem mu zatrjevala. In sva pogledala na telefona. Na njegovem Samsungu je res bil srček, na mojem LG-ju pa vprašaj. "No, očitno najina telefona nista ravno kompatibilna," sem se že smejala. "Srček?" "Ja, srček. Pač - ni panike," se je zasmejal nazaj.
Sem pripetljaj razlagala moji Lidiji, ko sva hodili na Primoža. Manj sekiranja za brezveze, okej? Okej!
Do konca še: 176 dni, 176 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar