Vse je tipi topi, da se mi vsi ti pozitivni občutki, ki jih doživljam, zdijo že skoraj preverzni. In potem, ko sedim na kavi in gledam mirno morje, me zaskeli. Prav do onemoglosti. "Kaj pa je?" me vpraša. Odkimam. "Nočeš povedati?" "Se bojim, da se ti bo zdelo čudno." ... Malo tišine. In potem tisti pogled, ki me pomirja. Ob katerem dobim občutek, da sem res lahko jaz. Samo jaz. Brez maske.
"Ne znam ti točno razložiti, ampak pride moment, ko tako noro pogrešam mami, da bi se mi kar zmešalo," potiho razložim in začutim, kako mi po licu steče solza. Samo ena. Ne razumem, zakaj. Mogoce me pride pozdravit. Tako, na svoj način.
In potem mine. Bolečina popusti. Vržem se v morje. In vse je spet tipi topi.
Do konca še: 165 dni, 165 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar