190. dan: Dory in Maggie

Danes je eden tistih dni, ko stiska v prsih. Ko nekaj ali nekoga pogrešaš na način, da fizično boli. Ko se zaradi tega počutiš trapasto - milo rečeno. Ko bi rad samo pobegnil, pa sploh ni pomembno kam.

Moje življenje zadnjih nekaj tednov je bilo kot tempirana bomba. Oziroma kar več tempiranih bomb skupaj, ki so ena za drugo začele eksplodirati. Danes je bil le še en bum več. A me je dotolkel.

Ni se velikokrat zgodilo - morda celo prvič v življenju -, da sem dojela, kako zelo sem nekoga prizadela. Morala bi biti jezna, pa ne morem biti. Ker mene boli, ko gledam njegovo bolečino. Ne želim mu je prizadejati, a mu jo. Rada bi mu prizanesla, a mu ne morem. Ne znam več nazaj. Povedala sem mu: "Ne znam več nazaj!" Spremenila sem se. Moja čustva so se spremenila. In ostala je samo še ena velika, ogromna, gromozanska zmeda.

Nič več ne vem. Strah me je, da sem preveč iskrena. Strah me je, ker vem, da ne znam manipulirati, pa je včasih treba. Strah me je, da bi ljudi, ki so mi blizu, stisnila v kot. Strah me je, da mi bo žal. Strah me je, da živim v zmoti. Strah me je, da sem premalo zaupljiva. Ali preveč? Strah me je - same sebe.

Potem se nasmehnem skozi solze. Zavrtim si Dory, tisto prikupno malo, pozabljivo, odpiljeno ribico iz risanke o Nemotu. In si lažem, da pozabim. Grem na pijačko z mojima puncama. In si lažem, da pozabim. Pocrkljam staffordko Maggie. In si lažem, da pozabim.

 

A v resnici ne. Ker danes je eden tistih dni, ko stiska v prsih ...

Do konca še: 175 dni, 175 nalog. Se beremo jutri.