196. dan: Mati, kave bi!

Priznam, sem že sitna, pa je šele prvi dan diete. Kakšna bom šele čez pet, šest dni? Bog pomagaj!

Znerviral me je že jutranji ritual pitja kave z mojima najljubšima sodelavkama. Danes sem se jima sicer pridružila pri klepetu - zraven pa žulila vodo. Čisto mimo. Vem, lahko bi si že doma pripravila čaj, pa si ga nisem, takoj, ko sem prišla v redakcijo, se mi ga pa tudi ni dalo skuhati. Napaka, ki je jutri ne bom ponovila.

Ta kava, ki je nisem smela, mi je potem še cel dan skakala po glavi. Ljudje smo tako smotani, ker vedno hočemo tisto, česar ne moremo dobiti. In potem si preberemo kakšno puhlico, ki jo najdemo na facebooku, in se prepričujemo: Ma ja, samo res, bodimo raje hvaležni za to, kar imamo. Vem, zdaj pljuvam v lastno skledo, ker sem tudi sama - na blogu namreč - že parkrat prišla do tega zaključka. Ampak pri kavi, sori, se vse neha. Hočem. Moram. Pika.

Popoldne enkrat sem jo končno odmislila. Kavo in tisto družbo ob kavi, ki sem si jo tako želela. Danes nisem dobila ne ene ne druge. Misel na to, da bo tako še cel teden, mi ni prav nič všeč. Ampak hej, vse se obrne, vse mine, tudi to bo.

Sredi dneva so me sneli za varuško. Še dobro. Ta moja Eva! Ah, sploh ne znam povedati, kakšen cuker je to. Danes je bila moja doza kofeina. In, kot se je izkazalo, tudi telovadbe. Kolikokrat sva se šli preoblečt in umit roke, ker sva bili čisto napacani ... Ne vem. Nisem več štela. Vmes mi je vzela telefon in poklicala vse zadnje klicane številke, med drugimi nekaj sodelavcev in urednikov. Sledilo je opravičevanje po SMSih in ogromna doza smeha. Samo Eva je bila danes moj sonček, ki je pobraval tale deževni dan tako, da je nastala mavrica. In samo to šteje.

Do konca še: 169 dni, 169 nalog. Se beremo jutri.