205. dan: Vodice

"Vodice.  To naj bo naslov današnjega bloga," mi je rekel, prejle ko sva ležala na plaži. Danes zjutraj naj bi se spokala domov, vsaj takšen je bil prvoten plan. A me je, kot me zna vedno, presenetil. " Ne bova šla že domov, ko je pa tak sonce." In nisva šla. Ker je pač tak sonce.

Ljubim svoje življenje. In ljudi v njih. Ker so nekaj posebnega. Ker so tisto, kar mi je všeč. Prijatelji, pravijo, so družina, ki si jo izbereš sam. In jaz sem na svojo bero izjemno ponosna.

Do konca še: 160 dni, 160 nalog. Se beremo jutri.

204. dan: Slab spomin

V resnici nimam slabega spomina. Res ne. Nikoli ali vsaj zelo redko pozabim na rojstne dneve mojih ljudi, v teh dneh, ko sem bila na dopustu, sem poklicala tri. Tudi telefonske številke, obletnice, praznike in datume (sploh, če je napovedan kakšen žur) ;) si odlično zapomnim.

A ugotovila sem, da je včasih nujno potrebno kaj tudi pozabiti. Ker samo na ta način lahko oprostiš. In ko oprostiš, se lažje diha. Jaz svojo bolečino prepogosto vlačim za sabo, danes pa sem se zavestno odločila, da imam tega dovolj. Zato sem se prisilila, da sem pozabila na slabo voljo, ki bi mi jo skoraj povzročil nek telefonski klic. V kopalkah in pareu sem se odpravila na plažo, čeprav se težki in temni oblaki še niso pobrali z obzorja. To, da se je - medtem ko sem plavala - zjasnilo, sem vzela kot znak, da nekaj delam prav.

Nekoliko kasneje sem si brez slabe vesti naročila mojito na plaži. V tistem najinem lokalčku, ki mi je v tem tednu ukradel srce. Ja, take stvari si splača zapomniti. Slabe pa ... No, te je treba predelati, nato pa jim pustiti, da izplahnijo in naredijo prostor za drug(ačn)e, lepše spomine.

Do konca še: 161 dni, 161 nalog. Se beremo jutri.

203. dan: 50 odtenkov modre

Vedno sem govorila, da sem precej vremenski tip človeka. Kar pomeni, da vreme preveč vpliva name. Da imam, če je sonce, precej več energije in sem avtomatsko boljše volje, kot pa če dežuje.

No, danes lahko to zanikam. Vreme tukaj na obali in za to obdobje leta je po običajnih merilih precej klavrno. Konec julija je, temperatura pa komaj zleze do 25 stopinj Celzija. Oblačno je, precej vetrovno in vseskozi imam občutek, da se bo ulilo (parkrat danes se že tudi je). In zato bi morala biti slab(š)e volje? No, pa nisem. In ne, tega ne govorim zato, da bi samo sebe prepričala v to. Čisto res mi je vseeno za tiste temne in težke oblake na nebu. Še več: meni se zdijo čudoviti.

Tudi slabše vreme ima namreč svoj čar. Jutranji tek ob morju, ko so me božale nežne dežne kaplje, je bil posebna izkušnja. Plaže so bile precej manj obljudene in tako ni bilo težko najti simpatičnega zalivčka za dva. Ko sem se počila pod borovec, ki je tokrat namesto za senco služil za streho, sem zavzdihnila od zadovoljstva. "Lej, te barve. Samo modrina! Hm ... 50 odtenkov modre. Ja, to bo naslov današnjega bloga, kaj praviš?" sem rekla svoji družbi. Tisti družbi, ki zna celo lovljenje komarjev ob pol petih zjutraj (ja, do takrat sem se borila z bzz-bzzanjem okoli svoje glave) narediti zabavno.

Zaskeli samo, ko se spomnim, da gre dopust h koncu. In to doupst, ki je bil zagotovo eden najlepših v zadnjih nekaj letih. Vreme pri tem ne igra nikakršne vloge.

Do konca še: 162 dni, 162 nalog. Se beremo jutri.

202. dan: Knjiga

Ko sem bila majhna, so pol moje potovalke za na morje zasedle knjige. Spomnim se, da sem jih enkrat na enotedenske počitnice nesla 12. Pa mi jih je tri dni pred koncem zmanjkalo, tako da je ati v mestu poiskal knjigarno. Prinesel mi je Matildo, seveda v hrvaščini. Čeprav jezika nisem obvladala, sem jo prebrala od prve do zadnje črke. Še danes z rumeno-oranžnimi platnicami krasi mojo knjižno polico. Ne toliko zaradi vsebine, ampak zaradi spomina na lepe in brezskrbne otroške dni.

Ljubezen do knjig se me drži še dandanes. A velikokrat tarnam, da mi za branje zmanjka časa. Ker mi ga res. Ali pa sem, ko se uležem v posteljo, tako utrujena, da me po dveh straneh preprosto zmanjka. Ne ker bi bila knjiga tako dolgočasna (vsaj ne vedno). ;) Ampak zato, ker dejansko postanem tako zaspana, da se mi oči same od sebe začno zapirati.

Na tem dopustu sem se res uspela sprostiti. Tako na off kot sem zadnjih pet dni že dolgo, ampak reeees dolgo nisem bila. In sem zato namesto po detektivki ali kakšnem ljubezenskem romanu segla po eni vsebinsko morda malce zahtevnejši knjigi. Ki sem jo enkrat po delčkih že brala, pa mi je bila tako všeč, da sem jo z veseljem spet prijela v roke. Ker me polni z energijo, ker me uči in zabava hkrati.

Na mojem priznanju za osvojeno bralno značko ob koncu nekega šolskega leta piše: "Knjiga je prijateljica duše." Drži kot pribito.

Do konca še: 163 dni, 163 nalog. Se beremo jutri.

201. dan. Ura brez kazalcev

Danes sem šla spat ob pol petih zjutraj. Vem, ker se je že danilo in me je premagala radovednost, pa sem pogledala na uro. Sicer se na morju tistim premikajočim številkam na zaslonu telefona izogibam. Namenoma.

"Kateri dan je že danes? Kdaj bomo 29.? Do takrat morava speči tole na žaru, da se ne bo meso pokvarilo," sem rekla, ko sem brskala po hladilniku, kaj bi jedla za zajtrk. Ob dvanajstih. Sveža izpod tuša, ker sem odtekla kar lep krog od apartmaja do centra mesta in nazaj. Tudi to ne vem, koliko časa sem tekla (ni se mi sicer zdelo posebej malo), in se mi niti ne zdi pomembno. Pomembno mi je bilo samo to, da sem se spravila v tekaško opremo. Prežurani noči navkljub. Še ena dobra stran morja? Da imam tukaj nepredstavljivo več energije. Doma bi se, če bi šla spat tako pozno, še cel dan smilila sama sebi. Tukaj se mi to zdi povsem nepotrebno. Čisto psihološka fora, zagotovo. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je vse v glavi. Ker je res.

Kaj bom počela zdaj? Nimam pojma. Uživala bom v dobri družbi. Najboljši pravzaprav. Ker me - čeprav ne gledam prav veliko na uro - vsake toliko vseeno spreleti, da ta neutrudno tiktaka. Da vse (prehitro) mine. Dobre stvari pa sploh.

In če preveč razmišljam v to smer, postanem kar malo panična: "Že četrti dan dopusta je danes? Kako?! Zdi se mi, kot bi pakirala stvari v boršo pred parimi urami!" Potem zamahnem z roko in si rečem: "Ne teži. Imej se lepo. Živi za tukaj in zdaj." Ali kot bi rekel medvedek Pu:

Do konca še: 164 dni, 164 nalog. Se beremo jutri.

200. dan: Preblisk

Človeški možgani so precej zanimiva reč. Včasih se vprašam, kdo uravnava pretok mojih misli, ker ... No, ker mu res dogaja.

Vse je tipi topi, da se mi vsi ti pozitivni občutki, ki jih doživljam, zdijo že skoraj preverzni. In potem, ko sedim na kavi in gledam mirno morje, me zaskeli. Prav do onemoglosti. "Kaj pa je?" me vpraša. Odkimam. "Nočeš povedati?" "Se bojim, da se ti bo zdelo čudno." ... Malo tišine. In potem tisti pogled, ki me pomirja. Ob katerem dobim občutek, da sem res lahko jaz. Samo jaz. Brez maske.

"Ne znam ti točno razložiti, ampak pride moment, ko tako noro pogrešam mami, da bi se mi kar zmešalo," potiho razložim in začutim, kako mi po licu steče solza. Samo ena. Ne razumem, zakaj. Mogoce me pride pozdravit. Tako, na svoj način.

In potem mine. Bolečina popusti. Vržem se v morje. In vse je spet tipi topi.

Do konca še: 165 dni, 165 nalog. Se beremo jutri.

199. dan: Fail

Seveda vam bom priznala. Zeljna juha je šla v maloro. Nenapovedani dopust in vsa ta sreča, ki jo je za sabo potegnila moja spontanost (in ljudje, ki so mi to omogočili), sta naredila svoje. Ne, nisem se odpovedala jutranji kavi s pogledom na morje. Niti pivu. Niti lignjem na žaru.

Dieto bom speljala še tekom bloga. Bom, ker si to želim in ne zato, ker bi morala. Ampak ne v tem tednu. Ta teden bom izkoristila. Prejle, ko sem sedela na soncu, še mokra in slana od morja, mi je na misel prišla tista pesem od Čukov. "Ko igraš se s kamnečkom, inhaliraš vsak atom ..." Ker točno to počnem. In hvaležna sem za to. Se tolikokrat opomnim, kako lepo mi je, da grem že sama sebi malo na živce. Ampak to je sladka nervoza.

Aja, če sem že dieto obesila na klin, se lahko pa vsaj pohvalim, da sem dan začela s tekom. Ob morju. To je najlepši možni trening zame, kot gotovo že veste. Srečna sem!!!

Do konca še: 166 dni, 166 nalog. Se beremo jutri.

198. dan: Olga

Trenutno sem najsrečnejše bitje na svetu. Res. Obožujem take trenutke. Verjamem, da se zaradi tega splača živeti. Ali, kot pravijo, sreča ni v številu vdihov, ampak v trenutkih, ki ti vzamejo dih. Meni ga jemlje, zdajle, ta moment. Sredi ničesar. Sredi vsega.

"Olga, jaz imam eno vprašanje. Malo mi je težko, ampak bom vseeno ..." sem mencala v njeni pisarni. "Rada bi dopust. Za en teden. Vem, nič nisem napovedala, ampak ... Vseeno vprašam," sem klobasala tja v tri dni. Ona me pogleda. Se nasmehne. Prikima. Tako čisto brez besed mi je odgovorila. In, prisežem, skoraj zajokala sem od sreče. Verjetno mi je brala iz obraza. "Hvala, hvala, ogromno mi pomeni," sem ji rekla. In potem, ko sem začela dojemati: "A res? A res?" sem se ponavljala. Še enkrat se je nasmehnila. Še enkrat je prikimala. In ko sem šla že ven iz pisarne, srečna kot majhen otrok, me je poklicala nazaj. "Pridi, pridi," je razširila roke. In sva se objeli. Ne kot sodelavki. Ne kot šefica in podrejena. Kot prijateljici. In to je vredno več kot vsa plača, kot vsak evro, nakazan petnajstega v mesecu.

Zaradi nje sem danes tukaj, kjer sem. Zaradi nje mi jemlje dih. Zaradi nje grem zdajle na sprehod ob morju. Ob obali. Ob najlepši obali na svetu. Hvala, Olga.

Do konca še: 167 dni, 167 nalog. Se beremo jutri.

197. dan: 25 ur

Sem prejle pogledala na uro in se zgrozila. Pol desetih zvečer?? Kako? Kam? Kam je šel današnji dan?

Ure so se mi izgubljale približno tako kot evri, ko plačaš položnice. Jih nimaš več, pa se sploh ne zavedaš, kako in zakaj. Po službi sem hitela po opravkih, se vmes končno dobila z mojo Lidijo, ki sem jo po enem tednu že prav noro pogrešala, skočila še po nekaj malenkosti v trgovino, na hitro nekaj odlaufala in se potem ustavila še pri mamici in očiju prikupne Pie, dvomesečne dojenčice, ki sem jo malo stisnila k sebi (zadnje dni imam nekam veliko stika z otroki, a se samo meni tako zdi?). ;)

No, in potem, kot rečeno, pogledam na uro in se zgrozim. Pol desetih zvečer!!! "Pa še blog moram napisat," sem se opomnila. In vmes, ko pišem tele vrstice, mi je vžgalo, da sem pozabila v knjižnico. Katastrofa! A bi lahko dan imel vsaj eno uro več? Prosim?? A veste, kaj je dobro pri vsem tem? Da mi je zmanjkalo časa, da bi razmišljala o hrani. In ko sem se spomnila nanjo, se mi kaj drugega kot pogreti tisto zeljno juho, itak ni dalo. :p

Do konca še: 168 dni, 168 nalog. Se beremo jutri.

196. dan: Mati, kave bi!

Priznam, sem že sitna, pa je šele prvi dan diete. Kakšna bom šele čez pet, šest dni? Bog pomagaj!

Znerviral me je že jutranji ritual pitja kave z mojima najljubšima sodelavkama. Danes sem se jima sicer pridružila pri klepetu - zraven pa žulila vodo. Čisto mimo. Vem, lahko bi si že doma pripravila čaj, pa si ga nisem, takoj, ko sem prišla v redakcijo, se mi ga pa tudi ni dalo skuhati. Napaka, ki je jutri ne bom ponovila.

Ta kava, ki je nisem smela, mi je potem še cel dan skakala po glavi. Ljudje smo tako smotani, ker vedno hočemo tisto, česar ne moremo dobiti. In potem si preberemo kakšno puhlico, ki jo najdemo na facebooku, in se prepričujemo: Ma ja, samo res, bodimo raje hvaležni za to, kar imamo. Vem, zdaj pljuvam v lastno skledo, ker sem tudi sama - na blogu namreč - že parkrat prišla do tega zaključka. Ampak pri kavi, sori, se vse neha. Hočem. Moram. Pika.

Popoldne enkrat sem jo končno odmislila. Kavo in tisto družbo ob kavi, ki sem si jo tako želela. Danes nisem dobila ne ene ne druge. Misel na to, da bo tako še cel teden, mi ni prav nič všeč. Ampak hej, vse se obrne, vse mine, tudi to bo.

Sredi dneva so me sneli za varuško. Še dobro. Ta moja Eva! Ah, sploh ne znam povedati, kakšen cuker je to. Danes je bila moja doza kofeina. In, kot se je izkazalo, tudi telovadbe. Kolikokrat sva se šli preoblečt in umit roke, ker sva bili čisto napacani ... Ne vem. Nisem več štela. Vmes mi je vzela telefon in poklicala vse zadnje klicane številke, med drugimi nekaj sodelavcev in urednikov. Sledilo je opravičevanje po SMSih in ogromna doza smeha. Samo Eva je bila danes moj sonček, ki je pobraval tale deževni dan tako, da je nastala mavrica. In samo to šteje.

Do konca še: 169 dni, 169 nalog. Se beremo jutri.

195. dan: Čiščenje ali Kako se kuha zeljna juha

Panična sem. Ker grem prvič v življenju na dieto. Res! Če sem se kdaj prej spravila hujšat, sem to vedno počela samo z miganjem. Preveč rada jem, da bi se odrekala hrani. Stradanje mi nikoli ni bilo blizu, poleg tega menim, da je šport precej učinkovitejši - ne samo kar se tiče topljenja kilogramov, ampak predvsem kot ključ do dobrega počutja.

Ker sem v soboto malo zašla, sem se odločila, da bom izgubljeni dan nadomestila malce drugače. O enotedenski dieti z zeljno juho mi je pravila že moja zelo dobra prijateljica, ki se je loti vsako leto, ponavadi po kakšnih praznikih. "Pa saj je fajn, se bo vsaj v blogu malo dogajalo," sem ji rekla, ko sem jo vprašala za recept. Po službi sem se najprej spravila tečt, nato pa v kuhinjo. Že prej sem se ustavila v trgovini in nakupila vse potrebne sestavine. Oborožila sem se še s čajem, ker se za sedem dni odpovedujem kavi (!), alkoholu (!!) in vsem ostalim nezdravim stvarem (!!!).

"No, pa pejmo," sem si rekla in začela odpirati vrečko, eno za drugo. Že v trgovini se mi je zdelo, da je to res veliko zelenjave, ko pa sem si vse skupaj zložila na pult, sem postala že skeptična: a vse to bo šlo v en lonec?! "Pa že, če tako piše!" sem se mirila in začela rezati zelenjavo na majhne koščke, tako kot je navedeno v receptu. No, nekje na polovici mi je postalo jasno, da vsega niti slučajno ne bom spravila v samo en pisker.

Za vsak slučaj sem še enkrat poguglala za recept. Ja, res piše ena cela zeljnata glava in ja, res piše šest velikih čebul. Tudi ostale stvari na mojem pultu so se količinsko ujemale z navodili za dieto. "Ne vem, kakšne lonce imate vi, ampak meni se moji ne zdijo tako majhni. Tako da, sorči, tole nekaj ne štima," sem imela monolge, ko sem iz omare vlekla dodatno posodo. Na koncu sem napolnila dva lonca - in to do vrha!

Vse skupaj sem prelila z vodo, dodala nekaj paradižnika in začimb za okus (seveda samo, kar je dovoljenega) ter vse skupaj postavila na majhen ogenj. Po 15 minutah naj bi bila zelenjava že kuhana, a toliko izkušenj za štedilnikom že imam, da sem vedela, da tudi to ne bo šlo skozi. "Kaj, a bo ta zelje zdej kej skup padu, a bo čorba tako gosta, da bo žlica kar sama noter stala?!" sem se še malo pogovarjala sama s sabo. Šele po dobri uri je enolončnica dobila pravo strukturo. Vsaj mislim.

Sem poskusila in ... Čisto iskreno - pričakovala sem, da bo okus boljši. Načeloma imam zelo rada juhe, enolončnice in jedi na žlico, ampak ta mineštra res ni nič posebnega. In to bom zdaj jedla sedem dni, en cel teden!!! Zato pa sem si prejle - še enkrat, čisto iskreno - naredila sendvič. In si zatem odprla še ta veliko milko z lešniki. Kaj?? Z dieto začnem jutri, danes se lahko še najem!!

Mimogrede, spotoma sem sklenila še nekaj: če se že spravljam na prečiščevalno kuro za telo, se bom spravila še na prečiščevalno kuro za dušo. Ker sem ugotovila, da je življenje precej lažje, če od ljudi pričakuješ manj. Tako ne moreš biti razočaran, lahko si le pozitivno presenečen. Včasih me je žrlo, da bom s takšnim razmišljanjem izgubila priložnost za ljubezen. Pa ni res. Ker tisti, ki ti jo je pripravljen dati, pride (in ostane!) pri tebi in s tabo - sam od sebe!

Do konca še: 170 dni, 170 nalog. Se beremo jutri.

P. S. 1: Tisti, ki me res dobro poznajo, pravijo, da sem - ko sem lačna - malo sitna. Samo povem, da se ne boste čudili zapisom v prihodnjih sedmih dneh. ;)

P. S. 2: Če bi se mi kdo pridružil pri temle enotedenskem podvigu: recept in navodila za dieto najdete tukaj.

194. dan: Med dvema ognjema

Živi in pusti živeti je vsekakor eden tistih motov, ki se jih skušam držati v življenju. Vsak dan posebej. Zato se vsakič, ko me prime, da bi se pridružila kakšni debati, da ta je pa tak in tak, skušam opomniti - da tega nimam pravice početi. Ker ne poznam ozadja. Še predobro vem, kakšen je občutek, ko ti nekdo sodi, ker misli, da o tebi ve vse, v resnici pa te sploh ne pozna. Ali pa preprosto sklepa na podlagi tistega, kar misli, da ve. Ljudje takšni pač smo, že po naravi. In tega se je dobro zavedati, da vsaj kdaj pa kdaj dojamemo, kako škodljivo je lahko takšno razmišljanje.

Ko sva zadnjič sedeli z mojo Urško na kavi, te so nekako najin sobotni ritual, sva debatirali ... Pravzaprav sploh ne vem več o čem. Spomnim pa se, da sva prišli do zaključka, da je odnos med dvema človekoma zares jasen izključno in samo njima (pa še to ne vedno). :) Prijateljice so velikokrat moj kompas in kažipot. A odločam se še vedno na podlagi tega, kar čutim. In naj jim še tako razlagam, kakšen odnos imam z nekom - posledice bom nosila jaz. Ker je nekomu tretjemu včasih preprosto nemogoče pojasniti (pa naj te pozna še toliko let), kaj točno se dogaja s tabo in tvojim partnerjem, bivšim ali potencialnim. Jaz to razumem, one pa tudi. Ker se jim dogaja isto. In smo hvalabogu toliko zrele, da se tega zavedamo in to spoštujemo.

Moj omiljeni pisec don Miguel Ruiz je enkrat ugotovil: "Ne jemljite osebno tega, kar ljudje delajo, čutijo, mislijo ali rečejo. Imajo svoje mnenje, ki sloni na njihovem vrednostnem sistemu. Kar koli torej mislijo o vas, pravzaprav mislijo o samih sebi."

Nedeljsko popoldne je bilo prijetno. Malo sem bila varuška, predvsen pa sem veliko uživala. Soparno vročino sem premagovala s plavanjem. Spočila sem se. Da bom pripravljena za nove izzive. A kakšne? Povem jutri. ;)

Do konca še: 171 dni, 172 nalog. Se beremo jutri.

193. dan: Štamprle

Drugič. Da sem zabluzila. Brez telovadbe.

Cel dan sem bila precej slabe volje. Neka stvar me je morila, da se nisem mogla sprostiti. In potem se mi je prejle končno odprlo. Par besed, pa je bilo rešeno. Uf! Včasih ljudje res zakompliciramo čisto za brezveze.

Končno sem se nasmehnila. Končno sem postala dovzetna za pogovor z mojimi. Končno sem opazila, kako sem jih pogrešala. "A veš, da ima John Lennon (moja zlata ribica, op. a.) zdej štamprle v akvariju? In a veš kaj - ponoči tja hodi spat!! Prisežem, lej, mam fotko!" sem razlagala stricu Matjažu. "Tele borovničke so pa kr pekoče, ha?" je odvrnil. Pekoče borovničke? A je hotel rečt močne? Nevem, bova dorekla ob naslednjem. Štamprlu namreč.

In ja, jutri bom spet pridna. Obljubim. Obljubim!!

Do konca še: 172 dni, 173 nalog. Se beremo jutri.

192. dan: Old school

Najbrž sem že zjutraj slutila, da bom popoldne bluzila. Ne, resno! Kar nekaj me je sililo, da naj se spravim tečt še pred službo. Dolg delovni teden je bil, pa tudi naporen. Morda niti ne toliko z vidika samega dela, kot pa zaradi vse komunikacije, usklajevanj in podobno. Nima veze. Ampak tisto pivo s sodelavci, ko smo s skupnimi močmi poslali jutrišnji časopis v tiskarno, je bilo res zasluženo. Več njih, če sem iskrena.

Smo se nekaj hecali, pa sem se spomnila na Pivo in cvetje. Samo enkrat sem bila do zdaj tam, ampak bilo je noro. Z Zalo sva se spravili do Laškega kar na štop. Iz zvezka sva strgali dva A3 formata, na enega narisali pivo, na drugo pa cvetje. Trotl ziher sistem za štopanje, vam povem. Lepi spomini. Čudoviti!

Me je držalo, da bi letos ponovila. Prav ta vikend, kar tako, spontano. Obožujem spontanost. A me je nekaj ustavilo. Če dobro pomislim - najbrž to, da moram biti jutri ob 13.00 na enem rojstnem dnevu. Obljubila sem. Pa tudi rada bi šla, z domačimi zadnje čase preživim res premalo časa. A če bi danes pobegnila na Štajersko (sploh pa s to družbo), me jutri popoldne še ne bi bilo v Kamniku. Dam roko v ogenj.

"Povej mi en pameten razlog, da ne greš, pa te pustim pri miru," mi je rekel. Tišina. "Okej, mislim, da si odgovorila. Pridem pote." In sva šla. V kino. Ko sem si potegnila tiste kavbojke nase in se namazala s šminko (ja, s šminko!), sem se počutila kot 16-letnica, ki gre na zmenek. V resnici sem že skoraj pozabila, kako to izgleda. Nič takšnega ni, noben big deal, da se razumemo. Samo film (dober film, upam!) in kokice in človek, ki mu zaupam. Ki ga poznam že leta. Zato pa mu zaupam!

Umirjen večer po norem tednu. Paše.

Do konca še: 173 dni, 173 nalog. Se beremo jutri.

191. dan: Za druge/zase

Malo zgodb, ki jih delam za časopis, se me tako dotakne, kot sem je ta, ki sem jo za Novice pisala danes. Malo ljudi, ki jih spoznam prek službe, mi da toliko misliti, kot mi je Manca, glavna junakinja jutrišnjega članka. Zaradi njenega optimizma in volje do življenje, celo takrat, ko je tako rekoč ležala na smrtni postelji. Obožujem ljudi in njihove zgodbe, ki me kaj naučijo. Ki me spomnijo, da nič ni samoumevno. Da je za vsako stvar v življenju - pa četudi z njo pride kup čustvene prtljage - treba biti hvaležen.

Pri mojem delu se mi zdi pomembno, da mi sogovornik zaupa. Da ima občutek, da ga poslušam. Da ga rada poslušam. Kar v večini primerov - v Mančinem zagotovo - tudi drži. Samo tako lahko najdem bistvo, samo tako, se mi zdi, lahko ujamem sporočilo, ki ga nekdo med vrsticami pusti v svojih besedah. Po včerajšnjih pretresih, ki so v primerjavi z nekaterimi stvarmi pravzaprav nični, je delo name učinkovalo prav blažilno. Nisem bila posebej hitra, vzela sem si čas, ampak mislim, da je uspelo. Predvsem pa vsaj tistih nekaj ur v službi nisem mislila (ali vsaj ne toliko) na zoprne stvari, ki se te dni sicer neutrudljivo preganjajo po moji glavi.

Potem pa me je neka precej banalna stvar (slika, ki jo je nekdo objavil na svojem facebooku) pripeljala do razmišljanja, da se zadnje dni spet preveč ukvarjam sama s sabo. Prav smešno je, kako se kot novinarka lahko povsem vživim v vlogo poslušatelja, kot prijateljica pa kdaj pa kdaj kar odpovem. Ustvarim si nek krog ljudi, ki so moj ventil, in potem se moram včasih prav zavestno opomniti, da ne smem samo jemati, da moram tudi dati. Da nimam samo jaz problemov, da jih ima tudi kdo drug. Da nisem središče vesolja. Niti sveta, ki me obdaja.

Res pa je, da te mora tudi tisti na drugi strani spustiti zraven. Sicer dober pogovor, ali sploh kakršen koli pogovor, odpade. In res je tudi, da moraš sebe spraviti vsaj toliko v red, da si sploh sposoben in dovzeten biti z mislimi še kje drugje - ne samo pri svojih težavah.

Zato sem si danes po res res dolgem času pripravila kopel iz sivke in vanilije. V vroči vodi in z zaprtimi očmi me je zanimala samo glasba na mojem predvajalniku. To sem naredila zase. Da bom odslej lahko (bolj) za druge.

Do konca še: 174 dni, 174 nalog. Se beremo jutri.

190. dan: Dory in Maggie

Danes je eden tistih dni, ko stiska v prsih. Ko nekaj ali nekoga pogrešaš na način, da fizično boli. Ko se zaradi tega počutiš trapasto - milo rečeno. Ko bi rad samo pobegnil, pa sploh ni pomembno kam.

Moje življenje zadnjih nekaj tednov je bilo kot tempirana bomba. Oziroma kar več tempiranih bomb skupaj, ki so ena za drugo začele eksplodirati. Danes je bil le še en bum več. A me je dotolkel.

Ni se velikokrat zgodilo - morda celo prvič v življenju -, da sem dojela, kako zelo sem nekoga prizadela. Morala bi biti jezna, pa ne morem biti. Ker mene boli, ko gledam njegovo bolečino. Ne želim mu je prizadejati, a mu jo. Rada bi mu prizanesla, a mu ne morem. Ne znam več nazaj. Povedala sem mu: "Ne znam več nazaj!" Spremenila sem se. Moja čustva so se spremenila. In ostala je samo še ena velika, ogromna, gromozanska zmeda.

Nič več ne vem. Strah me je, da sem preveč iskrena. Strah me je, ker vem, da ne znam manipulirati, pa je včasih treba. Strah me je, da bi ljudi, ki so mi blizu, stisnila v kot. Strah me je, da mi bo žal. Strah me je, da živim v zmoti. Strah me je, da sem premalo zaupljiva. Ali preveč? Strah me je - same sebe.

Potem se nasmehnem skozi solze. Zavrtim si Dory, tisto prikupno malo, pozabljivo, odpiljeno ribico iz risanke o Nemotu. In si lažem, da pozabim. Grem na pijačko z mojima puncama. In si lažem, da pozabim. Pocrkljam staffordko Maggie. In si lažem, da pozabim.

 

A v resnici ne. Ker danes je eden tistih dni, ko stiska v prsih ...

Do konca še: 175 dni, 175 nalog. Se beremo jutri.

189. dan: Nesporazumi

  Just let me explain ... ;)
 
Ljudje velikokrat prehitro sklepamo. In si zaradi tega ustvarjamo skrbi tam, kjer jih sploh ni. Primer od danes zjutraj: ker je bil včeraj zvečer očitno spet čas za izčrpen pogovor (trajal je skoraj do dveh zjutraj), sem se danes zbudila vsa zbezlana. "Fak, fak, faaak!!!" sem klela, ko sem dojela, da je ura - deset čez devet!

Že dolgo se nisem za službo uredila tako na brzino. Medtem ko sem si umivala zobe, sem šefu tipkala SMS (ja, tudi jaz se sprašujem, kako mi je to uspelo): "Soriii, zaspala sem, že šibaaaam, za pol ure bom v redakciji!" Grizla me je slaba vest, ker sovražim neodgovornost. Pri drugih, pri sebi pa sploh. Upala sem, da reakcija ne bo prehuda, tolažila sem se, da sem v letih dela že dokazala, da sem sicer zanesljiva punca, ki pride ob uri - hvalabogu sicer za precej fleksibilen urnik.

In ko sem že bila v avtu, zapiska telefon. Hlastoma sem ga pograbila, on mi odpiše: "?" Vprašaj?! Kaj naj bi pa zdaj to pomenilo, sem postajala vse bolj panična. Ga kličem, se ne javi. "Ajda, plis povej Roku, da sem na poti. A je ful panika? Šit, zaspala sem. Že šibam," sem poklicala sodelavko. "Ravno telefon ima, ampak ne vem, ne zgleda mi ravno razburjen," me je skušala pomiriti. "Če mi je poslal nazaj vprašaj. Samo vprašaj. Fak," sem ji razlagala, da njej seveda ni bilo nič jasno.

Prihrumim v redakcijo: "Evo me, evo me," sem se glasno opravičevala, samo da sem stopila skozi vrata. "Kaj ti je, a nisi razumela, saj sem ti odgovoril," se mi je nasmehnil. "Ja si, ja - z vprašajem," sem bila zmedena. "Ne, poslal sem ti srčka," se je še enkrat nasmehnil. "Kakšnega srčka?! Vprašaj!" sem mu zatrjevala. In sva pogledala na telefona. Na njegovem Samsungu je res bil srček, na mojem LG-ju pa vprašaj. "No, očitno najina telefona nista ravno kompatibilna," sem se že smejala. "Srček?" "Ja, srček. Pač - ni panike," se je zasmejal nazaj.

Sem pripetljaj razlagala moji Lidiji, ko sva hodili na Primoža. Manj sekiranja za brezveze, okej? Okej!

Do konca še: 176 dni, 176 nalog. Se beremo jutri.

188. dan: Družba je družba, služba pa ...

Zdajle bom kot novinarka izjavila nekaj, kar ne bi smela. Namreč - da ne verjamem v objektivnost. To ne pomeni, da se ne zavedam, da je pri poročanju nujno stvari pogledati z distance, preveriti dejstva z obeh strani, poiskati drugo mnenje. Vse to je pravzaprav zelo pomembno. A če vprašate mene, je dober novinar tisti, ki se vseeno zna opredeliti. Nikakor ne pavšalno, ampak pri vsaki zgodbi ali, če hočete, pri vsaki (politični) potezi posebej. Na podlagi dejstev mora znati pokazati tudi sebe, strahopetneži in takšni, ki se obračajo po vetru, ker se bojijo izraziti svoj jaz, v moj ceh - vsaj po mojem mnenju - ne sodijo.

Danes sem imela v službi precej naporen dan. Veliko je bilo klicev, veliko pogovorov, veliko letanja sem in tja. V nekem trenutku sem se zavedla, koliko mi pomenijo moji sodelavci in njihovo mnenje. Ne vsi in ne od vseh enako. Prijateljice me večkrat opozorijo, naj bom - sploh v službi - zelo pazljiva, kaj komu zaupam. Seveda imajo prav. A če z nekom preživiš toliko časa, vsak dan, nemalokrat tudi za vikend, potem je logično, da se nanj navežeš. Jaz sem pravzaprav ponosna, da za nekatere svoje sodelavce lahko rečem, da so tudi zasebno moji prijatelji.

Ko sva se s fotografom popoldne vozila proti Dolenjski, sem se eni njegovih izjav do solz nasmejala. To so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo. Zadnjič, recimo, me je v dobro voljo spravil pogled na mojo kolumno z naslovom Čičkeračke. Očitno imajo kolegi v grafiki precej dober smisel za humor in so pri moji fotografiji nakracali - modro čačko. Dan je bil zaradi takšne malenkosti takoj bolj pester. Saj pravim, to so tisti trenutki, zaradi katerih rada hodim v službo.

Pa čeprav se včasih utrujena do amena prikotalim domov šele pozno zvečer. Včeraj, ker sem visela v enem od štabov po volitvah. Pa je bila nedelja. In to nedelja, ki sem jo začela za svojo pisalno mizo - že ob osmih zjutraj. 

Danes sem šla, ko sem prišla domov, tečt, pa mi ni prav dobro šlo. Malo sem pa vseeno zdelana.

Do konca še: 177 dni, 177 nalog. Se beremo jutri.

187. dan: Vroče-hladno

Vedno sem imela rada kontraste. Mlačnosti, neodločenosti, mlahavosti ne prenesem. Ne pri ljudeh, ne pri stvareh. Recimo: ko se spravim k frizerju, si nikoli ne postrižem samo špičk. Nikoli nisem razumela deklet, ki dajo po sto evrov, zato, da jim tam "osvežijo barvo". In potem norijo, ker nihče ne opazi razlike. V svojih norih srednješolskih letih sem se enkrat prebarvala iz blond na črno. No, to zagotovo ni ostalo neopaženo. :)

Z leti sem se sicer naučila, da pretiravanje v nobeno smer ni okej, ampak v osnovi ostajam enaka. Rada eksperimentiram, tudi če vem, da se na ta način z lahkoto opečem. Rada poskušam nove stvari, čeprav ne vem točno, kaj mi bodo prinesle. Saj poznate tisti stavek iz filma Forrest Gump: "Življenje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj dobiš." No, tako nekako. Pa ne gre samo zato, da imam to rada. Takšna sem. Če sem prepričana v nekaj, če nekaj ali nekoga res čutim, prek sebe ne morem. Najbrž prav zato s svojimi reakcijami včasih tudi prizadanem. In pustim, da drugi prizadanejo mene.

Prejle, ko sem se bosa sprehajala po travi - koga briga za te zanikrne julijske temperature, občutek je še vseeno božanski - sem razmišljala, da s tem, ko se sama tako obnašam, v svoje življenje najbrž pritegnem ljudi, ki so mi, kar se tega tiče, podobni. Odločne in vihrave, ki jih je na trenutke težko razumeti, ker lahko precej hitro zamenjajo razpoloženje. Kaj je razlog za to, težko rečem. Ker je dejavnikov, ki vplivajo na to, kako človek v določenem trenutku odreagira, lahko nešteto.

To so precej naporni ljudje. Ampak bržkone nič bolj - kot sem jaz sama.

Do konca še: 178 dni, 178 nalog. Se beremo jutri.

186. dan: Go with the flow

Imam kolega, ki mi skoraj vsakič, ko ga vprašam, kaj bo(mo) danes, odgovori: "Maja, saj me že poznaš. Saj veš, da ne delam planov." Čeprav sva v marsičem zelo kompatibilna, čeprav je najin pogled na svet včasih prav grozljivo enak in čeprav se tudi jaz - sploh v zadnjih letih - vseskozi opominjam, da je življenje kratko in je treba užiti vsak trenutek posebej, me ta njegov odgovor kdaj pa kdaj vseeno spravlja ob pamet. "Pa dober, no. A se lahko nehaš ponavljat, zdej mi greš pa že mal na živce," sem mu zabrusila zadnjič, ko sva se za pijačo zmenila - ko je bil tako rekoč že na mojem dvorišču.

A me je, kot vsi, ki se me v določenem obdobju življenja res dotaknejo, nekaj naučil. Zakaj toliko načrtovati, če se pa potem življenje tako ali tako odpelje v svojo smer? Zakaj toliko razmišljati, kaj bo (narobe), če pa bom na koncu tako ali tako odreagirala tako, kot bom čutila (in ne tako, kot se mi bo zdelo, da je prav). Velike odločitve sem še vedno sprejemala na podlagi tega, kar je čutilo srce in ne tega, kar je mislila glava. To ne pomeni, da se vsega lotim povsem brez razmisleka. A če me nekaj res privlači, se tistemu ne morem upreti, pa če mi možgani še tako težijo, da bi se morala.

Danes popoldne, ravno ko sem bila na sprehodu, sem dobila klic. Ponudbo, ki je še včeraj nisem pričakovala, vsaj ne v takšni obliki. Bila sem vesela, čeprav ne vem, kako bo vse skupaj izpadlo. Če sploh bo. ... Samo prepustila se bom. Kar bo, pa bo! 

Zato sem kar tako, sredi dneva, snela nekoga, ki sem mu zadnjič neupravičeno posvetila premalo pozornosti, in ga povabila na kozarček, da proslaviva novico, za katero oba verjameva, da je dobra. Je bil za. Brez planov!

Do konca še: 179 dni, 179 nalog. Se beremo jutri.

185. dan: Na svojem mestu

Danes je očitno dan, ko se stvari postavljajo na svoje mesto. In ne, s tem ne mislim samo tega, da sem se - potem, ko sem ta teden kar dvakrat polila kavo po svoji delovni mizi - končno navadila skodelico odlagati tja, kjer imam prostor zanjo. Tudi precej bolj življenjske stvari so danes dobile bolj jasno podobo.

Začelo se je pravzaprav že ponoči. Očitno je bil tisti pogovor ob štirih zjutraj potreben. Če že ne z mojega vidika, pa vsaj z vidika mojega sogovornika. In sem mu ustregla. Govorila sva dolgo in iskreno, morda celo najbolj v zadnjih nekaj mesecih. Jaz nisem izvedela nič posebno novega, je pa morda zato izvedel on. Ali pa je vsaj začel dojemati. Razumeti, kar sem mu dopovedovala že ves ta čas.

Le nekaj ur kasneje so se vloge zamenjale. V kožo tiste, ki mora določene stvari sprejeti in jim pustiti, da gredo svojo pot, sem skočila jaz. Priznam, ne čisto prostovoljno. Najprej me je dosegla neka novica, ki pravzaprav nima prav velike zveze z mano. A se me je dotaknila. Za nekatere ljudi ti pač nikoli ne bo čisto vseeno. Ker so pustili tolikšen pečat, da vsaj s kotičkom očesa še vedno zaznaš, če se jim zgodi kaj zares pomembnega. Ne le s kotičkom očesa, če sem iskrena - tudi s kotičkom srca. A če si imel nekoga res rad, si zanj vesel. Jaz sem.

Prejle pa me je pred dejstvo postavila še neka malenkost, ki je potrdila, da se moj šesti čut ni zmotil. Prav smešno je, kako ljudje včasih slišimo tisto, kar želimo slišati. Vidimo, kar želimo videti. Občutimo, kar želimo čutiti. A če je to tudi resnično? Ni nujno. Zato pa pravijo, da čas naredi svoje. Ne bom rekla, da mi je vseeno. Ne za prvo, ne za drugo, ne za tretjo zgodbo. Pa sem v vsaki v povsem različnih vlogah. A v vsako sem, hočeš nočeš, še vedno (vsaj malo) čustveno vpletena. Ces't la vie, bimbo.

But if my life is for rent and I don't learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos nothing I have is truly mine ...

Veste kaj vedno pomaga? Ampak res vedno? Svež zrak. In domač jabolčni štrudelj moje stare mame.

Do konca še: 180 dni, 180 nalog. Se beremo jutri.

184. dan: Težek trening

Saj vem. Če samo za hip poškilite na svetovni splet, se v teh dneh ne morete izogniti trem temam: Janši, fuzbalu in - vremenu. Ampak veste kaj? Jaz nam ne zamerim. Ker to je pa res že višek.

Ne spomnim se, kdaj nazadnje sem bila tako premražena sredi poletnega dne. Tudi tega ne vem, ali sem že kdaj sredi julija sedela v redakciji - v jopčki! Vlekla sem se kot megla, delno morda tudi zato, ker sem včeraj bolj malo spala. In ko sva šla s fotografom na teren - do gospe, ki pred vladno palačo gladovno stavka, ker že 17 let ne dobi zobne proteze (smešno, ampak ni!) - sva vklopila gretje (smešno, ampak ni!).

Verjetno me razumete, če vam rečem, da se mi v takšnem vremenu niti približno ni dalo športati. Po službi bi se najraje samo skobacala pod kovter in v bistvu sem tudi se. A po pol ure me je premagala slaba vest in sem se spravila ven.

Ko sem se oblačila v anorak (v anorak!!!), sem na glas bentila, da me je mama vprašala, če je vse okej. "Mja, nja. Samo lej, ta dež, no," sem nejevoljno momljala. "Kam pa greš v takem?" "Laufat." "Faca si," je rekla. Faca. Mama, ki jih bo v tem mesecu dopolnila 78!

Težek trening je bil. A učinkovit. Sem razmišljala, da se to ni zgodilo prvič. Ker za vsako močno žensko stoji moški iz preteklosti, ki jo je natreniral. Čustveno. In če pogledam s tega zornega kota, je bil današnji tek pravzaprav mala malica. :)

Do konca še: 181 dni, 181 nalog. Se beremo jutri.

183. dan: Evforija

Dolgo sem sedela na tisti skali. Voda me je vedno pomirjala. Šumenje, pretok. Reke. Misli. To sem potrebovala.

Moj bog, utrujena sem že od vseh teh loopingov, ki mi jih prinaša življenje. "Ne pritožuj se, se ti vsaj vseskozi dogaja," mi je zadnjič rekla moja Lidija. Saj ima prav, dolgočasje in apatičnost sta še hujša od vsega tega kaosa, ki sem ga privlekla nadse. Ker to bi pomenilo, da niti čustvovati več ne znam. Da mi je vseeno. 

Pa mi ni. Rada imam ljudi. Ne vse in ne vedno. Ampak v osnovi jih imam rada. Predvsem pa si še vedno pustim, da se me kdo dotakne. Tako in drugače. In to ni slabo.

Vsaj ne vedno. Ko sem se danes popoldne peljala na neko službeno zadevo, je bil po radiu ravno ta komad. Všeč mi je. Je bilo pa kar malo hecno, ker mi je dal misliti ravno nasprotno od tistega, kar naj bi sporočal. Evforija ni vedno zaželena. Včasih jo je treba tudi umiriti. Včasih se je treba tudi odmakniti.

Dolgo sem sedela na tisti skali. Šumenje, pretok. Reke. Misli.

Loopingi, da se ti zvrti, saj pravim!

Do konca še: 182 dni, 182 nalog. Se beremo jutri.

182. dan: Srečen konec?

Danes je 8. julij, točno pol leta, od kar sem odprla blog, kar pomeni, da sem na točno polovici tega projekta. Stanje? Uf, kompleksno vprašanje. 

Ogromno se je spremenilo, če se ozrem na začetek. Pa je konec koncev minilo le šest mesecev. V tem obdobju sem se zbližala z marsikom, ki ga 8. januarja sploh še nisem poznala. Z marsikaterim prijateljem, s katerim sem se prej poznala le na videz, smo zdaj postali prava klapa (predvsem na naših športnih udejstvovanjih). Z marsikom pa sem se - kar je še vedno nekoliko boleče - v tem času tudi razšla. Prenaporna sem za nekatere, vem. Ampak kot je nekoč rekla Marilyn Monroe:

Na marsikateri dosežek sem ponosna, marsikaj si še želim doseči. Hvaležna sem vsem mojim (sami že veste, kateri ste), ki mi že od prvega dne stojite ob strani. Sem vas imela v mislih danes, ko sem šla na sprehod, med katerim me je ujel naliv. Nekaj časa sem še vedrila pod drevesom, potem pa sem se naveličala in se prepustila nežnim, poletnim kapljam. Odličen občutek.

Nenazadnje pa hvala iz srca tudi vsem bralkam in bralcem, ki ste do danes zabeležili skoraj 120.000 klikov, in predvsem tistim, ki mi vsake toliko pošljete kakšno prijazno sporočilce. Takšne stvari mi dajejo zagona in mi, čeprav vem, da se tole sliši pocukrano, ogromno pomenijo. Bom zaključila z delčkom pisemca bralke Nuše, ki je takole zapisala: "Maja, tvoj blog mi je res všeč. Imam občutek, da berem roman s srečnim koncem ..."

Pa naj bo konec res tak! Za zdaj pa - čin-čin še na drugo polovico! :)

Do konca še: 183 dni, 183 nalog. Se beremo jutri.

181. dan: Poženščeni vs. ženskarji

Sva zadnjič sedeli s kolegico na pijači in malo debatirali. Saj veste, dve babi na kupu, slej ko prej debata nanese na - desce. Itak. Ko je tako vsaka razlagala svojo situacijo, sva prišli do precej zanimivega zaključka.

"Veš kako je, Maja," je razlagala ob tretjem pivu. "Imaš dva pola: prvi so moški, ki pri 40. še vedno živijo v hotelu mama - ja, ja vem, situacija je zajebana, pa kriza gor in kriza dol. Ampak vseeno. Saj si ti že enkrat kolumno o tem napisala, da težko najdeš desca, ki bi ti, pizda, znal žarnico zamenjat. Tej skupini jaz rečem ta poženščeni," je razpredala, jaz pa sem ji seveda - prav tako ob tretjem pivu - zvesto prikimavala. "No, potem imava pa še eno skupino. Uspešni, samostojni, pametni, če imaš srečo tudi lepi in možati. Po tej logiki tudi finančno precej dobro situirani in zaradi tega - oblegani. Oni pa, saj veš, s tistim bingljnom med nogami, itak ne znajo razmišljati, vsaj takrat ne, ko jih naskoči prva 20-letna bjonda. Potem ga pa imej doma - ženskarja. Bz!"

Seveda sva namenoma malo karikirali, da je bila debata bolj sočna in zabavna. Ampak v resnici ni bila povsem zgrešena. Sori, fantje, izkušnje govorijo same zase.

Je pa res, da če imaš res, res smolo, lahko najdeš tudi takšnega, ki je hkrati poženščen in ženskar. A kar je še bolj pomembno: če imaš res, res srečo, lahko najdeš nekoga, ki ni niti eno niti drugo. "Tak pa ni več samski," me je v hipu zatrla, ko sem ji to omenila. 

A ko sva bili danes z Urško na večernem sprehodu, sem ugotovila, da punce potiho še verjamemo. Da obstajajo. Vsem (slabim) izkušnjam navkljub. :)

Do konca še: 184 dni, 184 nalog. Se beremo jutri.

180. dan: Chill out

Se spomnite Pirana? Tako drugače je bilo danes. Navzven niti ne: ljudje, ki hodijo mimo. Veliko obrazov, različnih obrazov. Mrki, lepi, veseli, zdolgočaseni, zaljubljeni. Podobno sliko bi lahko narisala. A vendar - tako drugačno!

Spremenila sem se. Čutim, da sem se. Pa saj ljudje se pravzaprav vseskozi spreminjamo. Rastemo. Odraščamo. Se učimo.

Nekako sem pomirjena sama s sabo, čeprav je situacija daleč od pomirjujoče. Še vedno je svet okrog mene kaotičen, jaz pa sem nekje v sebi vseeno našla oazo. Toplo dlan, ki sem jo poiskala. Nežen pogled, ki sem ga potrebovala. Predvsem pa pogovor! Tako iskren in iskriv. Tako osvežujoč. 

Bil je res lep dan po res lepi noči. Bil je vikend, po katerem sem fizično utrujena bolj, kot sem bila v petek popoldne. Psihično pa ... No, psihično sem si napolnila baterije.

Do konca še: 185 dni, 185 nalog. Se beremo jutri.

179. dan: Poroka

Vstala sem že navsezgodaj, ker sem vedela, kako pomemben dan me čaka. Odtekla sem tisti krog okoli mojega Kamnika, ko se je dan še prebujal. Ču-do-vi-to!

Danes se poroči moja Tina. Sploh nimam besed. Ko sem jo gledala, ko jo je oči (totalen džek, komaj čakam ohcet!!) pospremil po rdeči preprogi, se mi je odvrtel film. Vsi tisti najini spomini. Ko sva bili še obe mlečni, ko sva hodili na prepovedan cigaret med šolskimi urami. Seveda sem jokala kot dež.

"A se spomniš tistih najinih četrtkov, gospa Jericjo?" sem ji rekla, ko sem bila na vrsti, da ji čestitam. "Seveda, Maja moja. In, opa, gospa Hrovat Jericijo," me je popravila. Ostala bo samosvoja. In malo tudi naša. Moja.

To je to. Ljubezen obstaja. Samo verjeti je treba vanjo.

Do konca še: 186 dni, 186 nalog. Se beremo jutri.

178. dan: Čičkeračke

Kot otrok sem zelo rada barvala. Kar se tiče dela, sem že od majhnega perfekcionistka. Stara mama mi večkrat pove, da ko sem se z nečim zamotila, nisem niti slišala niti videla ničesar drugega na svetu. Povsem zatopljena sem bila v tisto, s čimer sem se igrala. Niti danes ni kaj dosti drugače.

Bržkone so mi bile tudi zato pobarvanke blazno všeč. Od črte do črte sem imela prostor, ki sem ga lahko oblikovala po svoje. A vendar le znotraj neke oblike. Če sem z barvico po pomoti zašla čez, sem se jezila. Meje so me nekako pomirjale. Moj neukrotljivi karakter jih pravzaprav rabi. Še kako rabi.

A zgodi se, da kdaj zavestno potegnem z barvico čez črto. Morda zato, ker mi je dolgčas. Ali ker mi to daje občutek svobode. Ali pa se samo rada nerviram. Kaj pa vem!

Včeraj ponoči bi morala najbrž ostati lepo v postelji. Pa nisem! Prestopila sem vse meje in to zavestno. Nisem razmišljala, nisem hotela razmišljati. Samo prepustila sem se. Seveda je nastala štala. Kdo pa mara poredne deklice, ki namesto da barvajo od črte do črte, vse pokracajo?!

Nič hudega. Ker se poznam in vem, da bom kmalu spet lahko pokazala lepo sliko. Do takrat pa ... No, do takrat bom poskušala uživati v svoji nagajivosti. Danes, recimo, sem večino popoldneva preživela v postelji. Vem ja, sonce je zunaj, lahko bi šla teči ali na pohod. Pa nisem šla. Na hitro sem naredila par trebušnjakov, to je pa tudi vse. Sem pač poredna. Priznam.


Do konca še: 187 dni, 187 nalog. Se beremo jutri.

177. dan: Pridna!

Sem se odločila, da bom danes samo sebe malo pohvalila. Zelo sem občutljiva, kar se tega tiče, ker nerada izpadem samovšečna. Ampak potem pride trenutek, ko moraš zavestno reči sam sebi: Okej, danes si bila pa pridna!

Ker sem res bila! A veš tisto, ko te prime, da bi iz svoje mize prijel tisti kup papirjev, ki jih moraš predelati (v mojem primeru zato, da bi korektno napisal članek), in jih samo vrgel v zrak?! Pa naj se predelajo sami od sebe, jaz pa grem medtem na eno pivo (kar se, ne boste verejli, nato ne zgodi)! No, to. Bilo je okrog pol dveh popoldan, ko se mi še sanjalo ni, da bom domov prišla šele nekaj pred deveto zvečer. Sem si pa, da bi prišla malo k sebi, šla po kosilo in nabavila - jagodni smoothie! Saj pravim, danes sem bila res pridna.

Za več kot en brzinski sprehod nisem imela niti časa niti energije. Še tele vrstice, če sem odkrita, ne vem, kako sem spacala skupaj. Ko jih bom jutri brala za sabo, si bom najbrž rekla: "Okej, Maja, karkoli si že hotela povedati s tem ..." :)

Utrujena. Res utrujena. Res res utrujena. Lahko noč.

Do konca še: 188 dni, 188 nalog. Se beremo jutri.

176. dan: Vse dobre stvari ...

... se zgodijo tistim, ki čakajo. To je ena od modrosti, ki sem si jih zapomnila iz risanke Zlatolaska. Ali sem vam že povedala, kako rada gledam risanke? No, obožujem jih. V meni se - hvalabogu! - še vedno skriva velika otroška duša in tako ali tako je postati odrasel, če vprašate mene, ena najbolj butastih odločitev, ki jih človek lahko sprejme. S tem ne podpiram neodgovornosti, nezrelosti in nesprejemanja posledic za svoja dejanja. Na dolgi rok te življenje teh stvari itak nauči samo od sebe. S tem mislim predvsem to, da je svet včasih preprosto nujno pogledati skozi otroške oči, ker drugače bi bila samo ena ogromna, gromozanska žalost.

A sem malo zašla? Vem. Skratka, hotela sem povedati, da je potrpežljivost ena od vrlin, s katero bi se še nedavno težko pohvalila. Počasi, a zanesljivo, pa se mi dogaja tudi to. Da se učim, kako pomembna je ohlajena glava. Trezen razmislek. Premišljena reakcija. Ne, ker bi tako prizanesel drugim, ampak predvsem, ker tako daleč najbolj prizaneseš sebi. Enkrat ena.

Ko sem šla iz službe, me je neka stvar za malenkost vrgla iz tira. Namesto, da bi se preveč obremenjevala s tem, kaj je tisti na drugi strani mislil oziroma ni mislil, sem se kar se da hitro preoblekla v pajkice in superge. Tek, odklop misli, milina. In ko sem prišla nazaj, me je pojasnilo poiskalo samo od sebe.

Tole pesmico posvečam moji sestrici Ani.

Ker vem, da ji je všeč. Ker vem, da ona že pri rosnih 18 razume njeno sporočilnost. Ker so ohlajene glave res zakon. Anči, čisto iskreno, tvoje preudarnosti sem ti bila vedno malce fouš. ;) Rada te imam. In - ali se spomniš tistega koncerta v Litiji? Ah, ja ... Nekega jutra, ko se zdani ...

Do konca še: 189 dni, 189 nalog. Se beremo jutri.

175. dan: Poletje je tu!

Mi je danes rekla kolegica: "Iiii, kakšni nohtki, morje in palmice. Evo, naslov za tvoj današnji blog: Poletje je tu!" V naslednjem stavku pa: "Joj, spet sem ta usta odprla, potem bom pa norela, ko bom brala, kakšne traparije kvasim!" In sem se zasmejala tej moji vedno simpatični deklici. Tale uvod in naslov, draga, sta samo zate. :p ;)

Pa saj je res poletje in danes je bilo, kot bi me nekaj hotelo vseskozi opominjati na to. Za dobro jutro me je - mrazu in dežju navkljub - pričakala na mizi torba za na plažo in sončna očala. Vem, da bo zvenelo kot reklama (ne čisto neupravičeno), ampak tako simpatično darilo ne more ostati skrito, kajne? Hvala, S. Oliver. V resnici ne vem, s čim sem si to zaslužila. Jemljem nazaj tisti stavek iz prejšnje kolumne. Če me boste še naprej takole razveseljevali, mi kar pošiljajte SMSe, ne bom nič huda. :)

Delavnik je bil še kar naporen. Imela sem intervju z Bojanom Travnom in, vam povem, za novinarja je najtežje intervjuvati - novinarja. Malo sem se ga bala, priznam. Tip je karizmatičen in samozavesten in razgledan do amena. In te sezuje. Ampak na pozitiven način. Tako, da ti celo uspe pozabiti, da imaš tremo.

Popoldne sem preživela v dobrih rokah. Pa saj se vidi, ane? Drugi nohtki, drug obraz. :) K tejle moji kozmetičarki sem spravila že večino svojih kolegic. Punca pač obvlada. Če hočete biti lepe, me vprašajte za kontakt, z veseljem posredujem.

Dovolj reklam za danes? Okej. ;) ... Samo, da je poletje tu! Ker ni lepšega kot tek, ko se dan poslavlja. In to - šele ob devetih zvečer!

Do konca še: 190 dni, 190 nalog. Se beremo jutri.