142. dan: Pozor, hudo iskrena!

"A misliš, da ne pristopijo, ker jih je strah, da bo vse zelo hitro postalo javno?" mi je včeraj napisal eden od bralcev bloga, sicer moj virtualni prijatelj s facebooka. Izjava, ki je seveda letela na moje ljubezensko življenje oziroma na moje bivše/potencialne partnerje, me je kar malo podžgala. Predvsem zaradi dogodkov, ki so temu sledili, pa sploh niso povezani z njim.

Naj mi moj FB kolega ne zameri, ker tole ne leti osebno nanj, ampak vseeno bi rada nekaj stvari pojasnila kar javno: naveličana sem ljudi, ki mislijo, da o meni vedo vse. Vem, da se na prvo žogo zdi, da imate za to vso pravico, saj se vam dnevno razgaljam kar sama. Prostovoljno. A to še ne pomeni, da me dejansko poznate. Pa da ne bo nesporazuma: nič zlaganega ni v mojem blogu, vsi zapisi so odsev tistega, kar se mi res dogaja, tistega, kar res čutim. A če pišem o ljubezni ali o tem, da bom nekomu povedala, da ga imam rada ali o tem, da nekoga pogrešam, to še ne pomeni, da to leti izključno na moške partnerje, torej na (bivše) fante. Zato vam polagam na srce: ne sklepajte prehitro, ne mislite, da veste vse, ne obsojajte na podlagi nekih besed, ki ste jih interpretirali po svoje.

Marsikateri dogodek namenoma zabrišem, zavijem v tančico skrivnosti. Ne da bi zavarovala sebe, ampak da bi zavarovala tiste, ki mi kaj pomenijo. Moje najbližje prijateljice, ki me podpirajo od prvega trenutka, ko je začel nastajati ta blog, to vedo. Nič, kar bi jim škodovalo, ne bi razkrila tukaj. Nič, kar bi jih prizadelo. Zato mi še vedno zaupajo svoje probleme, z mano se ne pogovarjajo nič drugače, kot so se pred nastankom tega dnevnika. Velikokrat in marsikaj pa razumejo. O vsem se odkrito pogovarjamo, tudi o pomislekih, ki jih imajo glede tega mojega projekta. Ravno zato je naš odnos tako čist. Zato ni zamer, zato se imamo skupaj lepo. In zato nimam slabega občutka, ko pišem te vrstice, ker mi tistih nekaj ljudi, ki me imajo zares radi, dajo pri ustvarjalnosti proste roke. Za kar sem jim neizmerno hvaležna.

S fanti je precej drugače. Ne vem, ali se bojijo. Me tudi ne zanima. Tisti, ki me ima rad, bo razumel. Me bo vprašal, mi bo povedal svoje mnenje, ki je lahko tudi kritično. A ne bo obsojal. Dovolj imam obsojanja. Vprašajte in bom odgovorila. Samo ne sklepati tja v tri dni na podlagi izključno vaše domišljije. Če pa že, to vsaj zadržite zase. Čenčam se ne bom mogla izogniti, vem. Tudi temu, da si bo moje življenje vsak interpretiral po svoje, ne. A če se že grem neko iskrenost, bom iskrena do konca. Tudi do vas, bralcev.

Še enkrat: v dnevniku razkrivam sebe, zagotovo. A zavedati se morate, da ostajajo delčki moje duše, ki so namenjeni izključno in samo meni. In morda še komu, ki si to res zasluži. A te lahko naštejem na prste ene roke.

Do konca še: 223 dni, 223 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Glede miganja nič bat: tale negativizem bom popoldne preganjala s tekom. Ampak tole me je tako morilo, da sem hotela čimpreje spraviti iz sebe. :)