Nič kaj dober občutek ni, ko se končno naredi lepo vreme - tik pred iztekom počitnic. Pa vseeno: tole današnje sonce se je res prileglo. Jaz sem ga izkoristila tako, da sem se martinčkala na svežem zraku in to v krogu družine. Praznovali smo Majino 30-ko in bilo je res lepo popoldne. Tudi zato, ker se s sestricama, bratom, njegovo ženo in nečakom ne vidimo prav pogosto, je pa zato takrat, ko se, toliko lepše.
Mojemu nadebudnemu dvoletniku sem se danes kar nekajkrat iz srca nasmejala. Predvsem me je zabaval, ko se ni mogel odločiti, kje bi se igrala. Tobogan, gugalnica, plezala - kam bi šla raje? Ja, težko se je odločiti pri toliko izbire. Moja ženska duša ga povsem razume. ;)Brat mi je kasneje ob pivu pojamral - pa da ne bo nesporazuma: da ima ta malega neizmerno rad, se mu vidi na sto kilometrov -, da ko bo imel naslednjega otroka, bo pa res že vsega hudega navajen. Z Galom da je pač pestro. Potem sem se naredila malo pametna in ga tolažila, da tista pregovorna "terrible 2" najbrž kar držijo.
Ko sem prišla domov, sem se spravila na kolo. In med vožnjo, ko sem občudovala umito nebo, razmišljala, da sem trenutno tudi sama v malce napornem obdobju. Z nekoliko načeto samozavestjo sem danes, ker sem si tako želela njegove pozornosti, kar nekaj za brezveze izzivala. In bila na koncu, ker se ni odzival po mojih pričakovanjih, še malo bolj sitna kot ponavadi. Ampak zdaj sem se vsaj že toliko naštudirala, da vem, da se je v takšnem trenutku najbolje spraviti na svež zrak in odmisliti. Analiziranje in siciranje, zakaj nekdo nekaj je (ali ni) rekel, vse skupaj samo še poslabša.
In tako sem na kolesu prišla do zaključka, da sva si z nečakom podobna: morda sva trenutno res v malce napornem obdobju, ampak tisti, ki naju ima rad, brez naju pač ne more.
Do konca še: 248 dni, 248 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar