119. dan: Preresna? No, ja.

Zbudila sem se depresivna. Kaj je razlog za to, sem vedela, kako se spraviti v boljšo voljo, pa niti ne. A mi je pri tem, hvalabogu, pomagal prijatelj, s katerim sva bila ravno na vezi prek esemesa in sem mu spotoma še potarnala o svojem ne ravno bleščečem počutju. "Seveda si depresivna: to pa zato, ker ne piješ, se ne drogiraš in ne bereš čudnih knjig. Potem pa vidiš svet takšen, kot v resnici je!" V hipu mi je narisal nasmeh na obraz in dan je bil vsaj za odtenek lepši.

To mi je všeč pri fantih: da nas, ko jamramo po dolgem in po čez, znate postaviti na realna tla. Nekaj v smislu: "Pa daj, ne teži, saj ni tako hudo!" Ob pravem trenutku nas opomnite, da je življenje nemalokrat tudi lepo in zabavno in da naj se končno začnemo tako tudi obnašati. Tudi zato vas imamo rade in če sem vam to priznala v takšnem obdobju, kot sem trenutno - ja, potem zagotovo drži!

Nekako sem se prebila čez dan, v glavi sem si venomer ponavljala, da svoje življenje, počutje, delo in nasploh vse, kar me obdaja, jemljem preresno. Pa sem kmalu prišla do zaključka, da ni čisto tako.

Ob šestih smo se dobili na stadionu Kodeljevo, na Adidasovi šoli teka. Bil je odličen trening, čeprav sebe ne bi ocenila niti z zadostnim. Ob koncu ure sem bila čisto crknjena, a s tem, kar sem pokazala, ne morem biti zadovoljna. Zato sem si obljubila, da se v prihodnje bolj intenzivno posvetim tej dejavnosti: predvsem moram popraviti tempo in več delati na vajah, ki jim naš trener reče Abeceda teka in ki pomagajo popraviti tekaško tehniko.

Nič ni narobe, če se resneje lotim stvari, za katere sem prepričana, da so zame dobre. Samo za tisto, na česar nimam vpliva ali pa me že samo po sebi spravlja v slabo voljo, se ne bom več toliko sekirala. No, vsaj poskusila bom, da se ne.

Do konca še: 246 dni, 246 nalog. Se beremo jutri.