128. dan: Tornado

V času po mamičini smrti sem imela ponavljajoče sanje. Moro, pravzaprav. Ki se mi v zadnjem obdobju spet ponavlja. Stojim sredi polja, ponavadi tam, kjer tečem, torej na Duplici. Prej sem ponavadi sanjala domačo Komendo, makadamske poti, na katerih sem odraščala. Naenkrat se stemni, na obzorju se črn oblak spusti do tal in se sprevrže v grozeč tornado. Velikan se cikcakasto vali proti meni, jaz pa stojim kot vkopana in v trepetu samo čakam: me bo zadel ali bom imela srečo in bo tokrat šel mimo? Premakniti se ne morem.

Ponavadi se zbudim zadnji hip, tik preden me zajame smrtonosni vrtinec. Ker se mi je ta prizor, kot rečeno, ponavljal, sem pred časom poiskala Knjigo sanj. Sicer ne dam prav veliko na te stvari, imuna nanje pa tudi nisem. Da polna luna, recimo, zagotovo vpliva na ljudi, sem začela verjeti, ko sem kot študentka nekaj mesecev delala v vrtcu. Otroci v jaslih (tako se reče najmlajšim) so med popoldanskim počitkom padali z ležalnikov kot za stavo. Sliši se smešno, ampak je res. Če tega ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela.

No, famozna knjiga mi vendarle ni ponudila neke hude razlage: Če vidite tornado, pomeni, da ste v obdobju vašega življenja, kjer vlada popoln kaos. "A bejž?! Tega si pa res ne bi mislila," sem bila cinična, ko sem to prebrala. Ne vem, kaj sem pravzaprav pričakovala. Da bom rešitev našla kar v knjigi ali morebiti celo v nočni mori? "Tako enostavno pa to ne gre, Majči," sem si rekla in zaprla platnici, na katerih je zdaj že dober centimeter prahu.

Popoldne sem si šla zbistrit možgane s tekom. V torek nas v Adidasovi šoli teka čaka prvo testiranje, pred katerim imam, priznam, kar precejšnjo tremo. In ker se nisem spomnila nobenega boljšega recepta, kako bi ta strah (vsaj deloma) pregnala, sem sklenila, da je še najbolje, če poskusim v tem tednu odteči čim več. Pa sem šla. Spet sem tekla od vrat do vrat, s tem, da sem danes svoj krog kar znatno povečala. Vmes me je, kako simbolično, zajel močen sunek vetra, ki me je skoraj povsem ustavil. A se nisem dala in sem vztrajala - pot sem v celoti pretekla (brez vmesne hoje). Moj prijatelj Andrej, ki mu, mimogrede, sporočam, da uživam v prebiranju njegove knjigice, bi rekel: "Ko bo pa Kepičeva Majo premagala - no, takrat bo pa to, to." In danes sem storila točno to: premagala sem samo sebe. Ponosna.

Do konca še: 237 dni, 237 nalog. Se beremo jutri.