124. dan: Tim špirit

Spala sem natanko štiri ure in trenutno imam oči na minus, tako da komaj gledam. Ravno sem prišla izpod toplega tuša, ki me je še dodatno uspaval. Včeraj sem - malo tudi po službeni dolžnosti - skoraj do enih zjutraj spremljala Evrovizijo (mimogrede, tale klobasa Končita se mi ne zdi nič posebnega, a da je to tekmovanje v prvi vrsti cirkus vemo že dolgo, pesem pa se mi zdi čisto poslušljiva), danes malo čez šest pa sem že vstala, ker smo se z družbo, s katero letos nameravamo na Triglav, odpravili v hribe. Cilj danšnjega pohoda: 1642 metrov visoki Ratitovec, idilična planota v škofjeloškem hribovju.

Današnje jutro - podobno kot evrovizijska zmagovalka - ni bilo nič posebnega, a bilo je povsem sprejemljivo. Če se ne ustrašiš prvega oblačka in če na svet lahko gledaš s pozitivnimi očmi, potem se zaradi stvari, ki morda niso idealne ali povsem po tvojem okusu, ne razburjaš. In mi se nismo. Kljub temu, da se je, ko smo se v Škofji Loki ustavili na bencinski črpalki, da bi spili kavo, ulilo kot iz škafa. "Obrnili pa ne bomo, saj tamle proti Selški dolini že bolje izgleda," smo bili enotni. 

Pohod je več kot uspel. Slabemu vremenu navkljub. Namesto idiličnega razgleda (ki mora biti na Ratitovcu, če je sonček, res nekaj posebnega) sta nam dan polepšala topla koča in prijazen natakar. Pa gospod, ki je posnel našo skupinsko fotografijo, in njegov prijatelj, naključni pohodnik, ki se je postavil k našemu Šuškotu, da vsaj na fotki izgleda, kot da ni bil edini med samimi ženskami. Čeprav mu, roko na srce, ni bilo nič hudega. Ko smo šli mimo šanka, so mu ostali pohodniki kar odkrito priznali, da so mu fouš. Nima pač vsak hribovec svojega harema šestih luštnih deklet. ;) Okej, ko smo se (spet) zadebatirale okoli mojih novih nohtov, ki spreminjajo barvo, se mi je vseeno malo zasmilil. :) Ja, Šuško, lej, če so pa res hudi!

Prav dolgo se na vrhu nismo zadržali, tudi zato, ker smo popoldne vsi imeli svoje obveznosti. "No saj, če bi bilo sonce, bi bilo pa težje dol. Vsaka stvar je za nekaj dobra," smo ugotavljali, ko smo okoli enih prisopihali v dolino. "Res smo face, da smo se v takem vseeno spravili v hribe. Jaz sem ful vesela, da smo šli," sem nam malo popihala na dušo. In ostali so mi prikimali. Da so tudi res tako mislili, so mi povedali njihovi zadovoljni obrazi. "To je ta pravi tim špirit!" je zaključila Anja.

In potem je tudi tista porcija čevapčičov - draga sestrična Laura (še tukaj): vse naj naj za 18ko!!! - je potem teknila neprimerljivo bolj, kot če bi celo dopoldne preležala v postelji.

Do konca še: 241 dni, 241 nalog. Se beremo jutri.