Nekam izgubljeno se počutim zadnje dni, česar ne bom obdolžila samo Zemljinega satelita, ampak tudi novo delovno mesto. Zdi se mi, kot da bi zamenjala službo, ne samo delo, ki ga opravljam. Včasih sem zjutraj prišla v redakcijo, se usedla v svoj varni kotiček za računalnikom, pregledala maile in naredila, kar je bilo potrebno. Zdaj pridem v službo, se usedem za svoj ne več tako varni kotiček in buljim v ekran, kot bi ga videla prvič. Pravijo, da se bom v par tednih navadila. Upam, da res.
Raztreščena kot sem, sem se po delavniku odpravila na Adidasovo šolo teka. Zapeljala sem se do Tivolija in parkirala. Ja, parkirala. Čisto normalno parkirala. Vsaj tako se mi je zdelo. Boste ob koncu tega zapisa izvedeli, zakaj to tako poudarjam.Na treningu sem bila vsa zakrknjena, ves čas sem imela občutek, da imam mišice nekako zamrznjene in da se sploh ne morejo sprostiti. Šele po kar velikem krogu okoli Tivolija sem dojela, da tečem. Da športam. Da moram biti z glavo pri stvari, če hočem od tam kaj odnesti. Ne verjamem, da mi je danes to posebej dobro uspelo.
Kakorkoli. Po treningu smo se z mojimi puncami odpravile nazaj do avtomobilov. "Aaaaa, Maja, kaj pa je to?!" je zacvilila Petra in pokazala na sprednji del mojega avtmobila. "Ja, ja, malo je odrgnjen. To je še od zadnjič," sem zamahnila z roko in mislila, da je pokazala na praskico, ki sem jo pridelala pred par tedni. Ker je nato še Saška začela zmajevati z glavo, sem vendarla šla pogledat, na kaj točno je letela Petrina izjava. In v tistem zagledam - da sem nasadila količek, ki označuje parkirno mesto. Pošteno nasadila. "Ja, a ni nič zaropotalo?!" so me vprašale. "Verjetno je. Ampak zblojena kot sem, nič čudnega, da nisem slišala," sem se prijela za glavo.
Potem sem se usedla v avto, one tri pa so mi od zunaj poskušale razložiti, kako naj odvijem, da bi bila škoda čim manjša. Verjetno smo kot štiri kure - tri majhne in ena ogromna, sedeča za volanom - vzbujale precej pozornosti. Za piko na i je vse to od daleč spremljal - naš trener! Ko sem videla, da prihaja k nam, sem se samo skrila pod sedež. Niti pogledati si ga nisem upala. Ko je začel vpiti njegovih navodil že nisem mogla več preslišati, tudi če bi jih hotela. Avto ni utrpel veliko škode, jo je pa zato moj ego. "Prosim, pojdi stran. Prosim, pojdi stran," sem modelovala sama pri sebi. Nekaj je še kramljal z mojimi puncami, ki so se seveda narežale do amena, nato je končno odšel. "Bom imela pa vsaj kaj za blog za napisat," sem poklapano rekla. In so me odplejale na pivo. Po vsem tem sem si ga zagotovo zaslužila. Kar je preveč, je pa preveč.
Do konca še: 225 dni, 225 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar