"Joj, jaz vas pogrešam že zdaj. Pa ste še vsi tu," se je nasmehnil Denis, ko smo pili tretjo kavo. Pomanjkanje spanca se nam že malo pozna. Ampak spali bomo doma, smo sklenili. Čeprav se nam dnevi začnejo najkasneje ob sedmih zjutraj (v posteljo pa ne pademo pred drugo) in je urnik precej natrpan, neizmerno uživamo. Temu se res reče, da smo združili prijetno s koristnim. Odlična družba smo. Zdaj že lahko rečem, da mi je Hrvaška poleg njenih lepot dala tudi nove prijatelje, s katerimi se bom zagotovo dobivala na kavi za Ljubljanico. Še bolj verjetno - na "šli". Všeč mi je ta dalmatinski melos, ki ga v teh krajih doživljam na vsakem koraku. Danes smo raziskovali Šibenik. Vodič Hrvoje, domačin, nam je ob predstavitvi povedal, da je njegov prapradedek odkril - Postojnsko jamo! Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen.
Tale zapis nastaja, ko se peljemo z ladjico iz otočka v blizini Vodic. Splezali smo na trdnjavo in ob razgledu na potapljajoce sonce sem skozi svoje pore vsrkavala vsak atom Jadrana. Svet je že majhen. A hkrati - veličasten.
Do konca še: 229 dni, 229 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar