121. dan: Čas ni (samo) denar

Ni vse v denarju, pravijo. Hecen uvod za tale zapis, kajne? Sploh če ste opazili, da se od danes naprej na moji strani rolajo različni oglaski. Ja, priznam, prepričali so me. Kar dolgo časa so mi prigovarjali: "Maja, neumna si. Pri teh številkah in tej klikanosti, bi lahko zaslužila že kar nekaj evrov." In sem jim začela verjeti. A obenem vztrajam in za tem trdno stojim (pa naj mi zdaj kakšen foušljivec kar vrže naprej, da to ni res!): bloga nisem odprla zato, da bi z njim kaj zaslužila. Odprla sem ga, ker sem želela spremembo. Ker rada pišem, ker je to moj ventil. In tako bo tudi ostalo.

Se pa pri vsem tem še zelo lovim, zato sem danes za pomoč prosila simpatičnega fanta, ki ga človek niti poznati ne rabi, pa mu je nekako jasno, da je iznajdljiv in rojen za poslovni svet. Zna z ljudmi, zna predvideti, kaj jih zanima in kaj ne, zna pritisniti na pravi gumb. Pa še računalničar je za povrhu. In sva se tako malo zadebatirala okoli mojega bloga.

"Odprla si blog na blogspotu: pravilno. Facebook, twitter: pravilno. Nova spletna stran: neumnost! Saj nisi neka firma. Nova vizualna podoba bloga: priporočljivo. Tale roza postane monotona in precej kričeča je." Takole me je v parih stavkih zanaliziral, potem, ko sva se pogovarjala ... ja, še niti pet minut. Nekateri imajo to pač v sebi: Pridejo. Vidijo. Stresejo iz rokava. Mimogrede, tole roza barvo sem mu potem vrgla naprej, češ da je tip in da ga zato jemljem z rezervo. Bom pa vseeno vzela na znanje, ampak pssst, tega nisem priznala naglas! ;)

Dorekla sva še kar nekaj stvari, še kar nekaj jih, upam, bova. Proti koncu sem mu povedala, da se mi ni zdi okej, ker se že kar nekaj časa ukvarja z mano, pa se bojim, da ne bo mel nič od tega. Čas je vendarle denar, a ne?
- "Pa saj bom imel od tega to, da bom videl, kako izgledajo blogi, kako delujejo in kakšen vmesnik imajo. To je znanje, ki mi zna še kdaj prav priti in ki se nekoč pa lahko tudi spremeni v denar, ane?"
- "Počutim se blond večino časa, ko govorim s tabo."
- "Eh, zakaj le? :)" 

Zato pa pravim: ni vse v denarju. Pametni to že vedo. Malo manj pametni se tega še učimo. 

Pa vendar: danes sem si šla kupit torbico za okoli pasu. Da ne bom imela več izgovorov, da med tekom nimam kam dati MP3-ja. Pred nekaj dnevi se namreč nisem spravila ven, ker je bilo za anorak (ponavadi sem MP3 pospravila kar v žep) že pretoplo, pri pajkicah in majčki pa ga nisem imela kam pospraviti. Zdaj je izgovorov konec. Cena: deset evrov.

Do konca še: 244 dni, 244 nalog. Se beremo jutri.