Maili so poslani, odgovori na sporočilca tudi, obrazec je oddan, položnice plačane. To me nekako pomirja, čeprav ne popolnoma. Nekaj stvari je še nerazčiščenih, na nekaj mailov (predvsem službenih) pričakujem odgovor, kar me navdaja z novim nemirom. Tako je to, ko človek odraste, kajne? Narediš eno stvar, že se odpre deset novih. Brezskrbnost - kaj je že to?
Sem pa po dolgem času končno tudi zadovoljna s svojim tekaškim treningom. Danes sem tekla od vrat do vrat. To pomeni, da sem startala takoj, ko sem prestopila prag domače hiše, in se ustavila šele, ko sem bila spet pred njim. Vse prevečkrat se mi je namreč dogajalo - sploh zadnje dni -, da sem med tekom kar nekaj zabluzila. Ali me je zmotil telefonski klic ali sem želela prestaviti pesem na MP3-ju ali sem hotela posneti fotografijo za na blog (zato je tokrat ni) ali pa sem se pač samo prepričala, da je dovolj za danes. In sem začela hodit.
"Pri teku je 60 % v glavi, 40 pa v nogah," je zadnjič rekla naša Petra, ki gre tudi z mano na 21ko. V soboto je postala moja čisto prava vzornica: na teku trojk je meni nič, tebi nič pretekla 29 kilometrov, naslednji dan pa se je z nami odpravila še na Ratitovec. Vse je v glavi torej! In danes se mi je vendarle uspelo prepričati, da se ne bom ustavila čisto do doma. Čeprav so se mi zadnji kilometer noge že kar malo fecljale, si nisem drznila odnehati. Vedela sem, da bi s tem (spet) razočarala samo sebe in tega si preprosto nisem mogla več privoščiti.
Zdaj se počutim bolje. In upam, da me bo tole držalo še nekaj časa. Dobro je, če si včasih jezen sam nase. Ne preveč, seveda. Ampak ravno toliko, da se zmotiviraš in narediš vsaj kakšen (pa če še tako majhen) korak naprej. Saj veste, kako pravijo: zrno na zrno - pogača, kamen na kamen - palača.
Do konca še: 240 dni, 240 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar