133. dan: Novi izzivi

Zelo dolg in zelo naporen delavnik je za mano. "Kar sprijazni se: vrgli so te v vodo, zdaj pa plavaj. Prvih par tednov boš gagala, potem se pa navadiš tempa in je lažje," me je "potolažil" sodelavec. Vendar sem zadovoljna. Dan je uspel. In spet sem ugotovila, da se je s svojimi strahovi najbolje spopasti tako, da se z njimi soočiš. Pa tudi to sem spoznala, da pod pritiskom delam odlično. To se je izkazalo že, ko sem še hodila v šolo. Dva tedna nisem delala nič, tisto noč pred izpitom, ko mi je že res tekla voda v grlo, pa sem se do jutra nalivala s kavo in redbuli. Ni zdravo, ampak deluje. Jebi ga.

Skratka - pred mano so dnevi polni novih izzivov. Vseh vrst. Jutri grem na svojo prvo službeno pot. To se sliši bolj profesionalno, kot v resnici je. Oziroma bo. :) Hrvaška turistična zveza je povabila nekaj novinarjev iz Slovenije na štiridnevno potovanje - ki se mu strokovno reče novinarska ekskurzija -, na katerem bomo obiskali tri njihove naravne parke: Plitvička jezera, Kornate in slapove Krke. Pa grem pogledat v lijepo njihovo, kaj ponujajo. Prepričana sem, da ne bom razočarana.

Edini hakelc, ki me malo matra okoli tega, je to, da jutri ob deveti uri zjutraj pred enim od ljubljanskih hotelov, kjer imamo zbirno točko, ne bom uzrla niti enega znanega obraza. Na pot se namreč odpravljam izključno z ljudmi, ki so danes zame še popolni neznanci, jutri ob takšnem času pa bomo nekje v Zadru skupaj spili kozarček po okusni večerji. Vsaj tako si predstavljam. Vem, da sem komunikativna oseba, ki lahko navezuje stike z ljudmi (sicer v novinarstvu ne bi imela kaj iskati), pa vendar - lagala bi, če bi trdila, da nimam niti malo treme. A seveda še vedno pretehta veselje, ker nekam grem: spoznavat nove kraje (ali vsaj na nov, drugačen način) in nove ljudi. To je lahko samo plus.

Zaradi natrpanega urnika sem danes morala izpustiti šolo teka, služba je v teh dneh na prvem mestu. Kljub vsemu pa nisem zanemarila svojega poslanstva in sem se odpravila na tek po okolici Kamnika. Sprostila sem misli, se nadihala svežega zraka in z novo energijo prišla domov. V kovček sem zmetala tistih nekaj majic in se ob glasbeni spremljavi skušala poistovetiti s kraji, ki jih bom obiskala v prihodnjih štirih dneh. Jadran, prihajam!

Do konca še: 232 dni, 232 nalog. Se beremo jutri. (Držim pesti, da bom vsak večer prišla do wi-fija. Bloge bom zagotovo pisala sproti, torej vsak dan, se pa že vnaprej opravičujem, če bodo objave malo zamaknjene. Se bom potrudila po najboljših močeh, da ostanemo na liniji.)