Grški filozof Platon je že par stoletij pred Kristusom razmišljal takole: "Na začetku so bili trije spoli, moški, ženska in obojespolnik (moški in ženska). Vsak od spolov je bil okrogel, kot krogla, z obrazom, dvemi rokami in dvemi nogami na vsaki strani te kroglaste oblike. Hodili so lahko naprej, nazaj, se kotalili ali skakali. Vsi trije so se veselili, igrali in šalili na poljih. Vendar pa so nespametno izzvali moč boga Zeusa, zato jih je ta kaznoval tako, da je vsakega od njih razpolovil v dva dela in jih raztresel po celem svetu, da nikoli ne bi mogli najti svoje izgubljene polovice." Torej, moški spol je bil predhodnik gejevskega razmerja. Ženski spol je bil predhodnik lezbičnega razmerja in dvospolnik je bil predhodnik heteroseksualnega razmerja. Zakomplicirano? Niti ne.
Čeprav mi filozofija nikoli ni preveč ležala - še v četrtem letniku gimnazije, kjer sem se edinkrat malce pobližje srečala z njo, je nekako nisem zares začutila (morda sem bila samo premlada) - pa je tale Platon car. Zdi se, da v svojem življenju res iščemo svojo izgubljeno polovičko in dokler je ne najdemo, smo žalostni in nemirni."Kaj pa, če bo moja polovička malo zajadrala in jo bo pohopsala ena z drugačnim likom na sebi? Joj, če jo najdem, se ji slabo piše!" sem mu rekla, ko sem prisopihala s Primoža. Zasmejal se je. "Kaj pa, če si moja polovička ti, pa si si čez glavo navlekla majico in to samo zato, da se ne vidi, kakšen lik pravzaprav nosiš? Ali pa, če si ti svojo polovico v resnici že našla, pa tega samo nočeš videti?!" mi je odvrnil. In mi vzel sapo. Takšnega razmišljanja od njega nisem pričakovala.
Luna je bila polna, kot že dolgo ne. Kot bi se hotela bahati, da je tudi ona sestavljena iz dveh polovic. Glavo sem naslonila na njegovo ramo ... Kaj pa, če je vse res?
Do konca še: 238 dni, 238 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar