Ko sem danes v službi pila tretjo kavo, da sem vsaj kolikor toliko prišla k sebi, da sem lahko normalno oddelala nedeljsko dežurstvo, sem sodelavki potarnala (Ajda je zdaj tega že navajena!), da se počutim kot da bi bila v nekem zatišju pred viharjem. Delavnik se mi bo - glede na torkovo dobro novico - bržkone izdatno podaljšal, teme bodo težje, dela občutno več. Kot sem vam priznala že prejšnji teden, se novih izzivov veselim in počaščena sem, da sem v teh časih sploh dobila priložnost, da se dokažem. Obenem pa me je strah. Bom zmogla?
Poleg službenih obveznosti sem si na pleča že pred več kot petimi meseci naložila še blog, ki ga sicer delam z veseljem in vanj res vlagam vso svojo dušo. A seveda mi to vzame precej časa in energije. Zadala sem si, da se spravim na Adidasovo šolo teka, katere cilj je polmaraton, torej 21 kilometrov, poleti načrtujemo pohod na Triglav, stokrat v enem letu bom obiskala Primoža, vzpetino nad Kamnikom ... Tudi pisanje dnevnika v takšnem tempu je vse prej kot mačji kašelj, pa četudi mi je to, kot rečeno, v veselje.
Po službi sem se spravila na zrak, da bi malo prevetrila možgane. Tekla nisem, sem si pa privoščila daljši sprehod v pospešenem tempu. "Saj veš, kako pravi Mitja," sem si rekla. Tako kot morje mora tudi življenje biti razigrano: preveč viharjev škodi, a če nič ne piha, se pa nikamor ne pride.
Zato - dovolj jamranja. Akcija!
Do konca še: 227 dni 227 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar