Med potepanjem po Hrvaški, ki se pravkar zaključuje, sem se večkrat zavestno opomnila, da moram užiti vsak trenutek, ki mi je dan. Da moram biti hvaležna za nova poznanstva ali, bolje rečeno, nova prijateljstva, nove izkušnje, nova znanja. Da moram biti hvaležna za takšno službo. Prvič, ker jo sploh imam. In drugič, ker jo obožujem. Ne vedno in ne vsak dan, a tale ekskurzija, na kateri sem - uživanju navkljub - dobila ogromno uporabnega materiala, je le še ena potrditev več, da je novinarstvo poklicna ljubezen mojega življenja. Brez dvoma.Zdaj pa nazaj v resničnost. Že jutri me čaka nedeljsko dežurstvo zaradi katerega bom morala žal izpustiti pohod z mojo klapo na Kamniško sedlo. Vem, da me bo pogled skozi okno, ko bom sedela za svojim računalnikom, malo skelel, a nobena služba nima samo plusov, kajne?
A ni škoda, da smo ljudje narejeni tako, da se zavemo, kako je nekaj ali nekdo v tvojem življenju pomemben, šele ko to izgubimo? Ko smo se danes peljali iz čudovitega otočka na reki Krki in uživali v vsakem slehernem koraku, ki smo ga naredili po tem famoznem naravnem parku, sem se, kot rečeno, zavestno opominjala, naj se temu uprem. Zato sem svojim novim prijateljem kar na licu mesta povedala, kako zelo vesela sem, da sem jih spoznala. Ne zgodi se ravno pogosto, da se po spletu okoliščin na kupu najdejo tako kompatibilni neznanci. Ki to, hvalabogu, nismo več.
In to zavedanje bom poskušala živeti vsak dan. Tudi ko se mi bo ob čistem navadnem delavniku mešalo od dela. Ali živcev. Ali težkih preizkušenj. Še nocoj pa bomo nekomu, ki si to res zasluži, povedala, da ga imam rada. Pa sem mu to zadnje tedne kar dobro prikrivala. Upam, da ni že prepozno.
Do konca še: 228 dni, 228 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar