Če sem pred dnevi ugotavljala, da je moje zasebno življenje trenutno v popolnem razsulu - da več ne vem, kaj je prav in kaj ne, ter da me že res lep čas preganja občutek, da drvim v napačno smer -, potem se danes lahko tolažim z nečim drugim.Šef me je za dobro jutro razveselil z res lepo novico. Že od jutri naprej bom dobivala drugačne, bolj zahtevne naloge, kar sem si tudi želela. Čeprav sva se v tej smeri pogovarjala že prejšnji teden, sem bila presenečena, da se je vse odvilo tako hitro. Ves moj današnji delavnik se je nekako vrtel okoli te novice.
Več časa kot ponavadi sem preživela na kavicah in tam skušala strniti misli. "Malo sem prestrašena," sem priznala sodelavcu, prijatelju, uredniku. Vse v eni osebi. "Kaj ti je?! To je dobro. To je samo dobro. Vse se razvija v pravo smer. Toliko časa pa že delam tukaj, da ti to lahko rečem z vso gotovostjo," mi je odvrnil. Globoko sem vdihnila. In spoznala, da ima prav. Napredovanja se je treba veseliti. Ga sicer jemati z vso zrelostjo in odgovornostjo. Nikakor pa se ga ne smem bati. Strah ohromi. Tega pa nočem.
Popoldan sem bila že bolj razposajena. Končno sem spet videla mojo K., skupaj sva jo mahnili na Primoža. Po poti sem ji razložila vse velike in male podrobnosti, ona pa meni. Lepo je bilo. In ko sva na vrhu glodali češnje, s katerimi sva proslavili današnjo dobro novico, sem se nekoliko pomirila. Jutri pa novim zmagam naproti. Držite pesti!
Do konca še: 233 dni, 233 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar