129. dan: Rok trajanja

Še danes imam živo pred očmi tisti maj izpred šestih let. Po radiu so se vrteli Big Foot Mama, ki jih obožujem še dandanes, in njihova takratna noviteta Važn, da zadane. Spomnim se tiste poti proti hrvaški meji. Spomnim se, kako sva na ves glas pela ta komad in spomnim se, kako sem vsaj tisti hip pustila vse težave daleč za sabo. 

Lahko je ljubezen,
lahko samo strasti,
lahko samo občutek -
važn, da zadane te v srce ...


Okna so bila odprta na stežaj, lasje so mi plapovali v vetru, on je roko z volana prestavil na moje koleno. Bila sem srečna. Čeprav sem vedela, da to ni to. Da vse skupaj ni realno. Ampak takrat se mi to ni zdelo pomembno. Prepustila sem se tistemu občutku, ki pride v življenju tako malokrat. Tistega maja prav zato ne obžalujem. Spominjam se ga z nasmehom. Vedno se ga bom.

A kmalu za tem sem ugotovila nekaj, kar ugotavljam tudi te dni. Da ima strast rok trajanja. Da ta občutek, ki zadane, slej ali prej zbledi. Da samo na tem ni možno graditi. Odlično je, dokler traja. A zanašati se na to, da nas bo to osrečilo na dolgi rok, je totalen nesmisel.

Po eni strani zdaj razumem nekatere ljudi, ki vztrajajo pri tem, da so samski in to - srečno samski. Živijo in ljubijo pač za trenutek. Na kratke proge. A to ni zame. Jaz si želim človeka ob sebi, ki bo nekoč moj mož in oče mojih otrok. In da to najdeš, je treba vložiti veliko več truda, kot pa v neko instantno razmerje, ki je, roko na srce, le pobeg iz vsakdana.

Kar se tiče telovadbe: danes nisem imela volje za potepanje po svežem zraku. Po dolgem času sem iz omare privlekla svojo lila blazino in naredila sto trebušnjakov. Z bigfooti za ozadje. Itak.

Do konca še: 236 dni, 236 nalog. Se beremo jutri.