141. dan: Zamrznjena

Še vedno sem v krču. Kakorkoli ali kamorkoli se obrnem. Mišice ne delajo, tako kot bi si želela. To sem videla že včeraj, ko sem se v sklopu Adidasove šole teka pojala po Tivoliju. Pa tudi v službi mi nič še ni prav posebej jasno. Še vedno me vsako dopoldne daje preganjavica, ker ne vem, kje naj se lotim dela. Ne, ker bi ga imela toliko, ampak preprosto še nisem našla pravega načina. Še čakam trenutek, da se mi odpre.

V krču je tudi moja najpomembnejša mišica - srce. Zadnje obdobje se mi dogaja, da ko na radiu slišim kakšno otožno balado, v hipu prestavim postajo. Kot bi imela alergijo. Včeraj, recimo, me je nekje na Dunajski ujela pesem Vsepovsod ljubezen in legendarni Čuki, priredba gor ali dol. Nora sem bila na to skladbo. Vedno. Spominjam se počitnic na Korčuli, bilo je že pred leti. Nekaj prijateljev, s katerimi sem bila tam, so bili takrat združeni v rock zasedbo Zooland in vem, da sem jim - po kakšnem litru rdečega (belo je bilo zanič) dalmatinskega vina - rekla, da bodo to pesem igrali na moji poroki. Rockerji iz Tuhinjske doline, ki bi na ohceti igrali nežno skladbo skupine Čuki: to čisto nič ne gre skupaj, ane? Ampak takrat se mi ni zdelo pomembno. Uživala sem v tej melodiji in spominjala me je na nekaj lepega. Na nekaj, po čemer sem hrepenela.

Ne vem, kje sem to izgubila. To nedolžno naivnost. To željo po veliki ljubezni. Predvsem pa vero vanjo. Zdaj namesto Vsepovsod ljubezen raje slišim Gajbo puno piva. Ker potem ne razmišljam o bolečini, ampak raje zakrknem in se predajam zabavi. Pa četudi samo v glasbenem smislu.

A danes se je zgodilo: po kar dolgem času sem dala solzam prosto pot. Dovolj je bila beseda in tisti pogled. Dovolj je bilo eno srečanje, da sem spet spoznala, koliko mi je pomenil. In še vedno mi. Vsa neizpolnjena hrepenenja, strasti, vsa neizživeta ljubezen, ves kaos, prijateljstvo, sočutje, vse. Vse to je udarilo iz mene. Ne vem, ali se po tem izbruhu joka počutim bolje. Morala bi se. Upam, da se.

In upam, da se moje mišice (s srcem vred) kmalu odmrznejo. Že zdajle, ko grem z našo skupinico na Primoža. Predvsem pa na sobotni desetki na DM-ovem teku za ženske. Ker v krču se ne da teči. Še manj ljubiti.

Do konca še: 224 dni, 224 nalog. Se beremo jutri.