139. dan: Kriza srednjih let

Ko sem popoldan norela po opravkih, sem na cesti srečala bivšega fanta. Zgodilo se je čisto po naključju in to po stotih letih, zato sva se zmenila, da si vzameva deset minut in skočiva na kavo. Čeprav najina zveza ni trajala dolgo, niti ni bila posebej globoka, mi je bilo z njim tistih nekaj mesecev lepo. Predvsem pa mi je všeč, da sva ostala kul, kakršna koli čustva so sicer minila, a eden o drugemu sva obdržala dobro mnenje. No, vsaj jaz sem ga.

"Kaj pa je narobe s tabo?" je bil eden njegovih prvih stavkov, ko sem se treščila v tisti fotelj na terasi prijetne kavarnice. "Hvala za kompliment. Očitno res dobro izgledam," sem mu siknila nazaj in se naredila malo užaljeno. Nekaj se mi je opravičeval, češ da ni tako mislil, a roko na srce mu te opazke nisem mogla posebej zameriti. Brez make upa, razkuštrana in s podočnjaki - to verjetno ni ravno dober recept, če greš na kavo z bivšim.

In potem sem se v nekem trenutku zalotila, kako nekomu - ki je po vseh teh letih, od kar nisva več skupaj, pravzaprav postal moj neznanec - iskreno razlagam o svojem burnem ljubezenskem življenju. "Saj veš, kako pravijo? Po treh letih zveze pride kriza in potem: ali ostaneš skupaj ali pa greš narazen," sem modrovala kar tja v tri dni. On, ves svež in zaljubljen (punco ima en teden), mi je sicer prikimal, a si verjetno mislil svoje.

Najbrž sem pustila precej slab vtis in dobila sem zoprn občutek, da je bil na nek način tega celo vesel. Da sem bila nekoliko zblojena, čeprav tega v meni ni zakuhal on. Po svoje bi to celo razumela: čeprav svojim nekdanjim polovicam privoščimo, da so okej (vsaj če se je odnos kolikor toliko normalno končal), si - če smo čisto odkriti! - potiho želimo, da bi tisti nekdo vsaj malo pogrešal čase, ko smo bili z njim. Egoistično upamo, da smo pri nekom pustili tolikšni vtis, da mu vsaj na trenutke manjkamo. To je v naši naravi. In pika. "Ah, Maja, ti si taka ambiciozna punca. Tebi bo uspelo vse, karkoli si boš zadala," mi je rekel ob koncu. Verjamem, da je mislil resno, a me je vse skupaj vendarle malce dotolklo.

Utrujena in še vedno neprespana sem se po izčrpujočem dnevu spravila na kolo, a prav daleč nisem prišla. Preprosto nisem imela volje. Bližam se sredini tega projekta (čez dober mesec bo točno pol leta, od kar sem odprla blog) in občutek imam, kot bi me zajela kriza srednjih let. Začetniška evforija je mimo in zdaj zagotovo vem, da sem dovolj zrela, da bom to speljala do konca. Vseeno pa se izmenjujejo vzponi in padci in trenutno sem nekje na poti navzdol. 

Povrhu vsega pa to še naglas priznam. Prejle, recimo, sem si šla v Lidl po čips in čokolado, v videoteko pa po sedem (!) filmov. Imela bom filmski maraton in zraven jedla nezdrave prigrizke, ki si si jih nisem privoščila že res lep čas. Briga me, to pač rabim. Saj me že jutri čaka Adidasova šola teka, v sredo pohod na Primoža, v soboto DM-ov tek za ženske in v nedeljo izlet na Gorenjsko (to v resnici naštevam bolj zato, ker imam slabo vest, ker danes nisem bila ravno najbolj pridna).

Tolažim se z znano modrostjo: V trenutku, ko ti gre kaj navzdol, se zavedaj, da greš samo po zalet!

Do konca še: 226 dni, 226 nalog. Se beremo jutri.