118. dan: Napačna smer?

Ko sem danes v Domžalah zavijala na štajersko avtocesto, me je skoraj kap. Table so tam namreč tako čudno postavljene, da sem za trenutek pomislila, da sem zavila v napačno smer. Hitro sem ugotovila, da me je panika sicer zajela za brezveze, a občutek je bil vseeno vse prej kot prijeten.

Po nekaj opravkih sem se dobila s prijateljem, ki se je ravno potepal po istih koncih, pa sva se dobila na hitri kavi. Že pred časom mi je svetoval, naj v roke še enkrat vzamem Štoparski vodnik po Galaksiji. To knjigo sem pred leti že brala, pa mi sploh ni prišla do živega, zaradi njega pa sem se odločila, da ji dam še eno priložnost. In ko sem jo danes med savnanjem privlekla na plano, sem ugotovila, da sem se odločila pravilno.

Med savnanjem? Ja, med savnanjem. Domov sem se vračala čez Tuhinjsko dolino in sem spotoma zavila v Snovik. Dobra stran tega, da se za obisk term odločiš na popolnoma neracionalni dan - ko je zunaj sonček in toplo -, je to, da si tam tako rekoč sam. Čofotala sem v bazenu in uživala med ležanjem na lesenih klopcah, telo mi je oblival pot, jaz pa sem z vsemi čuti srkala mir, ki mi je danes res pasal. Ta spokojnost sredi navadnega, delovnega ponedeljka se mi je zdela že skoraj preverzna.

S prečiščeno glavo sem se spomnila na kolega, ki me je dopoldan opomnil, da se že predolgo nisva videla. Zato sem mu vrnila uslugo in ga tokrat jaz povabila na pijačko. Ko sem jedla sladoled, on pa je pil kavo, me je prešinilo, kako izjemen človek je. In ko sva se razšla, me je tisti pogled in poljub na lice, priznam, kar malo razorožil. Se že ves ta čas vozim v napačno smer, pa tega sploh ne opazim?!

Do konca še: 247 dni, 247 nalog. Se beremo jutri.