8. dan: Cool down

Pravijo, da ženske najdemo težavo za vsako rešitev. Morda drži. Pa da ne bo nesporazuma: pripadnicam istega spola sem zelo naklonjena (ne, fantje, ne v seksualnem smislu, ker vem, da ste takoj pomislili na to). ;) Priznam pa, da smo malce bolj zakompleksana bitja kot moški. Smo pa tudi krhke in močne obenem. In kdor zna delati z nami, ve, da smo superiorne. Skratka, rada sem ženska.

Ampak (vedno je ampak!) - ko pride dan, ko se sama pri sebi sploh ne morem umiriti, bi svoje ženske možgane najraje nekam poslala. Že zjutraj sem se zbudila nervozna, ker mi budilka ni zvonila. Ali pa sem jo preslišala. Ne vem. In potem panično vstajanje, ki mi potem vedno zbrklja še ves dan. Svoje so pridale obveznosti, ki sem jih morala opraviti še pred službo, pa napovedan intervju ob desetih, do dvanajstih rok za oddajo članka ... Na neki točki me je prijelo, da bi na glas zakričala: Dajte mi vsi mir!

Po službi sem se vsa vihrava odpeljala na fitnes. Na tekaško stezo, kajpak. Tečem in tečem in hodim in tečem in hodim v hrib in hodim in tečem. Danes eno celo uro. In če sem prejšnjič povsem ignorirala mišičnjake na ostalih napravah, sem danes naredila majhen korak naprej: sramežljivo in od strani sem kdaj pa kdaj pokukala, kaj počnejo. Da bi se od njih učila, kaj pa mislite!? Ogovoriti si jih še nisem upala. Sicer pa se mi je prijazno ponudil kolega, ki je fitnes inštruktor, da si bo zelo kmalu vzel čas in mi vse nazorno razložil in pokazal. Menda mi pripravlja celo mini začetniški program z naslovom Fitnes za telebane. Matej, zlat si, hvala! :)
 
Po eni uri vadbe že vsa upehana na tekaču najdem gumb za ustavitev naprave: Cool Down. Hej, cool down! Gumb sem zavestno teleportirala še v mojo glavo. Pomagalo je.

Ženske kdaj pa kdaj uspemo najti tudi rešitev za vsako težavo. Pa čeprav, kako banalno, na fitnes napravi.

Do konca še: 357 dni, 357 nalog. Se beremo jutri.