19. dan: Tina, hvala!

Ravno sem začela pisati današnji blog, ko se mi je prek twitterja oglasila - Tina Maze. Kratko sporočilce naj vztrajam na začeti poti. V trenutku so se mi začele tresti roke. To je vendar moja vzornica, moja herojka! In ob njenem napornem urniku si je vzela čas, da prebere moje besede. Moje besede. Noro. ... Nimam več pojma, kaj sem prej hotela napisati za uvod. Srce mi še vedno nabija 500 na uro. Tina, hvala!

Po nekaj minutnem premoru, ki sem si ga vzela, da se pomirim, zdaj lahko nadaljujem. Vsaj mislim.

Zbudila sem se zgodaj, ker me je - čeprav je nedelja - čakal naporen dan. Kot sem vam omenila že v sredo, sem atija povabila na kosilo. Popoldan je bil tako rezerviran zanj, za sestrici ter bratca in njegovo družino. Polna energije zaradi vseh lepih odzivov, ki sem jih prejela ob včerajšnji objavi (hvala vam iz srca!), sem se spravila iz postelje malo po osmi uri. Še pred deveto sem uživala v razgledu iz Starega gradu.

Ob relativno zgodnji uri sem bila, ko sem prispela do vrha, tam sama. Usedla sem se na eno od razvalin in pogled mi je ušel proti moji nekdaj domači Komendi. Toliko čudovitih in toliko nadvse žalostnih spominov me veže na ta kraj.

Začutila sem, da moram, še preden se dobimo na družinskem kosilu, obiskati mami. Zato sem se takoj, ko sem prišla v dolino, usedla v avto in se odpeljala na komendsko pokopališče. Sicer verjamem, da se z mami lahko pogovarjam kjerkoli, ne le ob njenem grobu, a tokrat sem si jo želela kar najbližje sebi.

Ko sem položila vrtnico z metuljčkom ob njen spomenik, se je nekaj v meni prelomilo. Povedala sem ji, da je danes zame pomemben dan. Da je nikoli in nikdar ne bom pozabila, čeprav me včasih zajame panika, ker se mi zdi, da mi bledi spomin na njen glas, njene obrazne poteze, njeno podobo.


A obenem me je vse skupaj nekako pomirjalo. Začutila sem, da ve in da razume. Da je vesela, ker sem zmogla storiti korak naprej. Dobrega srca kot je bila, vem, da bi si želela, da se njena družina spet poveže. 

In se tudi je. Sprva malce zadržano vzdušje se je kmalu prelevilo v prav simpatično in sproščeno družinsko kosilo. Če je bil moj nekdanji dom še zjutraj zavit v meglo, je popoldne nanj posijalo sonce. Pa četudi samo v mojem srcu.

Do konca še: 346 dni, 346 nalog. Se beremo jutri.