12. dan: Prokleta nedelja

Ne, ni tako hudo, kot morda sklepate iz naslova. Je pa res, da danes ni bila ena mojih najljubših nedelj:

1. Noč je bila prekratka, ker sem morala zgodaj vstati in iti v službo. (Nisem sama kriva!)

2. Namesto da bi ob 12.00 srebala govejo juho, sem žvečila sendvič za pisarniško mizo. (Nisem sama kriva!)

3. Danes sem imela "ta dolgo" dežurstvo, kar pomeni, da sem bila na vrsti, da ostanem v službi do zadnjega, to je do zaključka redakcije. (Nisem sama kriva!)

4. Ko sem končno prišla domov, je bila že noč. (Nisem sama kriva!)

5. Kot da ne bi že iz službe prišla dovolj utrujena, sem morala iti še migat in napisat blog. (Ok, za to sem "kriva" sama.)

Priznam, ni mi bilo najlažje. Z veseljem bi se vrgla na kavč in pred TV, ampak obveznost, ki sem si jo naložila, mi ni dala miru. Zato sem si, zdaj že po starem, oblekla anorak in s prijateljico Lučko odromala na Primoža.

Na poti se mi je izza ovinka vsake toliko posvetila luč na vrhu hriba. Zdela se je kot tista na koncu tunela. Brez posebne motivacije sem bila, korak za korakom, bližje cilju. In nisem upala zaman. Na vrhu me je čakala nagrada - topel čaj z razgledom na razsvetljeni Kamnik. Prevzel me je občutek zmagoslavja. Tudi zato, ker na Primožu tokrat nisem ostala pred zaprtimi vrati, kot se je to zaradi "izredno slabih vremenskih razmer" zgodilo včeraj na Starem gradu.

Se mi je pa danes med potjo utrnila še ena drzna ideja: ker je moja motivacija nekoliko zanihala s tendenco navzdol, bi si rada povečala obseg bralcev (beri: osebnih trenerjev), ki vam vsak dan polagam račun o moji dejavnosti. Zato objavljam sledeče: za vsakega, ki bo tale zapis delil na svojem facebooku, bom ob priliki (slabo vreme) naredila 10 trebušnjakov. Vse bom seveda dokumentirala, torej pofotkala in vam poročala. Pa ej, da vas ne bo preveč, ne pretiravat! ;)

Do konca še: 353 dni, 353 nalog. Se beremo jutri.