21. dan: Po jutru se dan pozna

Po treh tednih pisanja bloga sem pripravljena na korak naprej. Odločila sem se, da v svoje življenje poleg telovadbe počasi začnem uvajati tudi zdravo prehrano. To bo najverjetneje še precej večji izziv kot vsakodnevno miganje, saj zelo rada (nezdravo) jem.

Zadnjih nekaj dni kakšno od prijateljic ali znank, za katero vem, da se prehranjuje precej bolj spodobno kot se sama, malo povprašam, kje in kako začeti. Informacije, ki sem jih dobila prek interneta in raznih časopisnih člankov, so me namreč - milo rečeno - zmedle. Nek strokovnjak svetuje tako, drugi trdi ravno nasprotno. Da ne omenjam raznoraznih forumov, ob prebiranju katerih mi je postalo kar slabo, ker bi te nekdo na drugi strani računalnika najraje dal pred zid, ker si si sploh kdajkoli v življenju drznil pojesti ocvrti krompirček.

"Začni počasi," mi je svetovala prijateljica Urška, ki me je potolažila, da tudi sama, ko se je začela zanimati za zdravo prehrano, ni imela pojma, kako se stvari lotiti. "Od vsakega sem pobrala kaj, kar se mi je slišalo v redu, in sem našla eno svojo špuro, ki mi ustreza," je še rekla in mi, denimo, svetovala, naj si za začetek namesto čipsov, smokijev ali čokolade kupim oreščke in suho sadje.

To se mi je, kot bi dejala ona, slišalo v redu, zato sem gospodu Kozarcu Vode, ki že od tretjega dne vztrajno dežura na moji pisalniški mizi, našla družbo - lepo in zapeljivo gospo Skodelico Oreščkov. Se mi zdi, da sta se kar lepo ujela.

Med lepimi sporočilci, ki jih zdaj že skoraj dnevno dobim v svoj spletni nabiralnik, se je včeraj znašlo tudi eno, ki sem se ga še posebej razveselila. Lucija, sošolka iz gimnazije, s katero sva se včasih veliko družili, mi je čestitala za blog in tako je naneslo, da sva se po dolgih mesecih dobili na pijački. Ker je športnica po duši in telesu, sem tudi njo prosila za nasvet. "Vsako jutro si naredi tri deci soka iz treh pomaranč in dveh limon. Res boš mogla zato vstati pet minut prej, ampak, boš videla, kako dobro se boš počutila," je bil tisti, ki se mi je zaenkrat zdel najbolj mamljiv.

In tako se je današnje jutro pričelo z zelo zdravim in - ne boste verjeli - tudi nadvse okusnim napitkom. Kar bo, sem se odločila, zdaj moja stalnica. Popoldne sem že šla v trgovino po nove zaloge citrusov. Iz svojega jedilnika sem črtala še bel kruh in to je zaenkrat več kot dovolj, saj bi rada šla korak za korakom. Ko uvedem še kakšno novost, pa, brez skrbi, poročam.

Telovadba seveda ni izostala: padel je Primož, čeprav se mi je, to moram priznati, danes malce zameril. Pot navzdol je bila namreč vse prej kot prijetna. Delno zato, ker se je že stemnilo, jaz pa sem prijateljico Lučko brezbrižno pozabila v avtu, kar se mi je tudi maščevalo (spotaknila sem se ob korenino in pristala na ta zadnji), delno pa zato, ker je spust v dolino zelo spominjal na tistega adrenalinskega izpred nekaj dni, le da se tokrat nisem dričala po blatu, ampak po snegu in ledu. 

Nauk: v takšnem nikamor več brez derez. Ali vsaj pohodnih palic. In moje Lučke.

Do konca še: 344 dni, 344 nalog. Se beremo jutri.