13. dan: Življenje je lepo, če ga živiš ...

... tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš. In tudi nisem imela kaj spremeniti, ko sem danes po službi parkirala pred fitnesom. Pogledala sem v torbo in ugotovila, da sem doma pozabila - športni modrček. Ne bom zdaj na dolgo in široko o tem, zakaj brez tega na telovadbi ne gre, ker ne bi rada, da kakšen od seksualno zavrtih Slovencev zaradi tega doživlja travme in tole označi za erotični blog. ;) Punce z mojo velikostjo košaric, vem, da razumete. In, mimogrede, ja, imamo se kaj za pritoževat, ker imamo velike (če ne drugje v trgovini, ko bi si človek rad kupil plašček ali jaknico ali blazerček ali bluzo ali včasih samo čisto navadno majčko).

V glavnem, vse, kar sem lahko naredila tisti trenutek, je bilo to, da sem se - malce jezna sama nase - usedla nazaj v avto in odbrzela domov. Spontanost je lepa čednost, sem si rekla. Prisiljena, da se prilagodim nastali situaciji, sem se spet spravila v hrib. Tokrat sem si za cilj izbrala kamniško Špico. Prvič od kar pišem blog, je bila pot navzdol precej zahtevnejša kot tista navzgor. Razmočen teren je naredil svoje, vsak korak po blatnem toboganu je bil svojevrsten adrenalinski šok. Seveda mi je nekajkrat tudi konkretno spodrsnilo, tako da sem se, po tem ko sem se nekako le pridričala v dolino, po Kamniku sprehajala s hlačami, mokrimi in umazanimi dobesedno do riti. O čevljih pa raje ne bi.

Dolgujem vam še rezultat od včeraj: hvala vsem trinajstim, ki ste delili mojo objavo, kar pomeni 130 trebušnjakov. Ne garantiram, da vam bom v trenutku, ko jih bom delala, najbolj hvaležna, ampak zagotovo ste mi dali še en motiv več, da vztrajam na začeti poti. O vsem nadaljnem boste seveda vestno obveščeni. Hvala tudi avtorjem in avtoricam prijaznih sporočilc, ki od časa do časa priletijo v moj spletni nabiralnik. To mi veliko pomeni. In hvala seveda vsem vam, dragi osebni trenerji, ki tako ali drugače zaidete na mojo stran. Samo v zadnjih 24 urah vas je bilo krepko čez 1000. 

Do konca še: 352 dni, 352 nalog. Se beremo jutri.