9. dan: Bučko z Lučko

A se spomnite topljenega sira Bučko z Lučko? Jaz se ga - predvsem po zaslugi mojih dveh sestric, ki jima mimogrede sporočam, da ju imam zelo rada. Sama imam namreč med vsemi siri topljenega najmanj rada, ga pa zato obožujeta Ana in Monika, ki jima je mami, zdaj žal že pokojna, to velikokrat pripravila za večerjo. Ah, spomini, spomini ...

Hecno, ampak to mi je danes prišlo na misel, ko sem šla v eno od športnih trgovin po naglavno svetilko. Prav bučkasto sem verjela, da bom za takšno lučko odštela pet, morda deset evrov. Jok, brate, odpade! Že ko sem prijaznega prodajalca vprašala, kje imajo tovrstne stvari, in mi je odgovoril, da v vitrini, se mi je posvetilo, da to ni najcenejša roba. Zakaj bi jo sicer imeli pod ključem? Kupila sem si, kot mi je povedal prodajalec (in verjela sem mu na besedo), najbolj osnovno naglavno svetilko, ki pa je, je še zatrdil, med pohodniki trenutno pravi hit. No, prav, sem rekla, in naredila prvo pravo investicijo v tale blog - 29,99 evra!

Seveda sem jo morala takoj sprobati, zato sem danes na Primoža odromala malce kasneje kot ponavadi. Hoditi sem začela, ko se je mračilo, v dolino pa prišla že v trdi temi. Sem pa nekje na pol poti ugotovila, da se ob večerih kljub nenavadno mili zimi prav občutno shladi, tako da, opažam, bom morala kmalu spet v trgovino - po trak! Saj imam enega, lepega, naštrikanega, ki mi ga je podarila naša Jasmina, ampak tisti k anoraku res ne paše - to bi bilo preveč češko, celo zame. Ja, tako je to pri ženskah: šoping imamo v krvi.

Aja, še to: ali se mi je samo zdelo ali sem danes v hrib res sopihala vsaj za odtenek manj kot prvi dan? Hura zame!

Do konca še: 356 dni, 356 nalog. Se beremo jutri.