Torej: pred leti sem imela fanta, ki mi je pomenil vse. Ne da bi on to od mene zahteval, sem svoje življenje podredila njegovemu. Ves čas sem posvetila njemu in posledično pozabila nase: zanemarila sem svoje prijatelje in celo svojo družino. Izkušnja, ki me še danes boli.
Ko je zveza šla po zlu (zagotovo je bil vsaj delno razlog tudi v zgoraj opisanem), sem bila obupana. Začeti sem morala znova. Iz točke nič. Mesece kasneje, ko sem končno prebrodila najhujše, sem se zaklela, da nikdar več ne naredim takšne napake. Počasi sem pridobivala nazaj svoje ljudi in danes sem ponosna, da jih imam. Predvsem pa se zavedam, da nič ni samoumevno in da je v dober odnos s prijatelji in z družino ves čas treba vlagati.
Pa ne le to - človek mora znati vlagati tudi sam vase, ker na koncu je res vsak sam, kot govori ena mojih najljubših pesmi. Znati je treba zaposliti sebe, kakovostno preživeti čas. Tudi pisanje bloga je del tega.
Se je pa zdaj, ko je od tega, ko sem se znašla na točki nič, minilo že kar nekaj let, pojavila težava, ki je ravno nasprotna. V zvezi se ne znam več popolnoma prepustiti. Kako ironično, kajne? Ravno zadnjič sem fantu in obenem tudi sebi očitala, da se skupaj več ne znava zabavati. Veseli december sva tako rekoč preživela vsak zase. On danes smuča v Avstriji, jaz imam konec meseca s puncami rezerviran vikend paket v toplicah. Vse lepo in prav, če bi si znala vzeti čas tudi za naju. Premišljujem, kdaj sva nazadnje skupaj kam šla, morda v kino ali pa vsaj na kavo ... Ne morem se spomniti. Pa da se ne bomo narobe razumeli: kriva sva oba.Grem prevetrit misli na Šmarno goro, danes v družbi ene od najboljših prijateljic, ki mi je že večkrat pomagala, da sem se dvignila iz pepela. Vem, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Fotko pripnem zvečer.
Do konca še: 361 dni, 361 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar