petek, 24. januar 2014

17. dan: Sašin angelček

Kdor me pozna, ve, da nerada nosim stvari iz službe domov. Pa čeprav, v to trdno verjamem, je novinarstvo močno prepleteno z zasebnim življenjem. Ni osemurnega delavnika, včasih grem domov že ob 11. dopoldan, včasih pa visim na telefonu in mailu še ob desetih zvečer.

A načeloma podrobnosti o tem, kaj se dogaja v redakciji, ne razlagam. Se mi jih tudi ne da. Po dveh letih in pol dela s slovenskimi zvezdami (takšnega ali drugačnega formata) se človek, verjemite, že malce najé.

Danes pa je bil poseben dan. Takšen, ki je vreden omembe. V uredništvu nas je obiskala Saša Lendero. Že septembra, ko je začela risati angelčke, ki imajo, kot pravi, posebno moč, sva se dogovarjali, da bo enega narisala tudi za naše bralce. Kar nekaj vode je preteklo od takrat, ampak danes se nama je vendarle uspelo dogovoriti. In je prišla.

Vem, kaj boste rekli: da je odlična samopromotorka. In tudi je. Pa kaj? Punca pač zna. Delati tako z oboževalci kot z nami, mediji. Ko je prišla v redakcijo, vsa nasmejana in preprosta, da nam izroči "angela dobrih novic", je prevetrila ozračje. S pozitivo. Ponosna sem, da sva s Saško na "ti". Pa sem še z marsikom, a le redko kdo me premakne do te mere, da grem to komu razlagati tudi izven Dunajske 5.

Po zelo, zelo, zelo dolgem delavniku sem šla še na fitnes. Oborožena s pozitivno energijo sem odtekla celih 45 minut. Brez predaha. In bila danes torej - dvojno ponosna.

Za konec bom izkazala še nekaj lojalnosti do delodajalca: kaj točno pomeni Saškin angel, ki ga je prinesla za ustvarjalce in bralce Slovenskih novic, si lahko preberete v jutrišnji izdaji časopisa. ;)

Do konca še: 348 dni, 348 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Fotkico Saše in njenega angelčka pripnem, ko bom doma. Tale blog je objavljen prek telefona, ker sem zdajle pri moji Urški in sva nazdravile na (pre)dolg delovni teden.
Foto: Dejan Javornik/Slovenske novice
Foto: Dejan Javornik/Slovenske novice

Ni komentarjev:

Objavite komentar