Iz telovadnice sem šla kot cunja, čeprav s samim treningom nisem bila tako zadovoljna kot prejšnje dni. Potem pa takoj nazaj v pogon. "Saj res, še na nekaj SMS-ov moram odgovoriti," je utripalo v mojih možganih. Hiter pregled po telefonu: prijateljica, ki me vabi na Oviratlon, sodelavka, s katero sem bila zmenjena za kosilo, pa sem ga zaradi vseh obveznosti morala prestaviti na drug dan. In še eno spročilo se je znašlo v mojem telefonskem predalu - sredi največje gneče v službi se mi je javil ati. Samo kratko sporočilce je poslal, da me pozdravlja. Kako kaj vožnja z novim avtom, je vprašal, in da mi želi vse lepo. Odločila sem se, da je najbolje, da ga kar pokličem. Po dolgem času. "Živijo, ati," sem mu rekla. Še vedno me stisne, ko zaslišim njegov glas.
Najin odnos ni enostaven. Po mamini smrti so se dogajale stvari, ki jih je težko oprostiti. Še težje pozabiti. A pred kratkim sem prebrala knjigo z naslovom Še en dan. Govori o fantu, ki je izgubil mamo. Umrla je iznenada. Sprašuje se, kaj vse bi ji rekel, kaj vse bi naredil, če bi jo le še en dan imel na razpolago, v svoji sredi. In res - se sploh zavedamo, kako kratko je življenje? Danes smo, jutri nas ni.Takrat sem se zavedla, da s tem, ko zavračam njega, zavračam samo sebe. S tem, ko sebi ne priznam, da ga pogrešam, manjka delček v mojem življenju. Manjka on. In to kljub temu, da je še vedno tukaj. Da imam še vedno možnost, da ga vidim, da ga objamem, da mu povem, da ga imam rada.
Ne, ne morem pozabiti žalosti zadnjih let. Svoje in njegove. A obenem je nemogoče pozabiti tudi vse srečne trenutke iz mojega otroštva. Lepe besede. Prijazne poglede. Tega, da sem njegova hči. In on moj ati. Ker kri res ni voda.
Zato sem ga povabila na nedeljsko kosilo. Ker nočem več zapravljati dni, ki jih ne bom nikoli dobila nazaj.
Do konca še: 350 dni, 350 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar