23. dan: Dragi anonimnež.

Tvoje pismo sem prejela po dveh poteh. Najprej mi ga je preposlala moja soimenjakinja, ki si ji pisal pomotoma, misleč, da sem jaz. (Mimogrede, Maja Kepic iz okolice Domžal, hvala za trud, ki si ga vložila v to in mi spotoma namenila še lepe besede o blogu. Cenim.) Nato si se še enkrat potrudil, našel moj pravi naslov in tako sem prejela tvoje čudovito pismo kar dvakrat. In obakrat (čeprav z isto vsebino) sem ga prebrala z užitkom.

Praviš, da si na moj blog naletel po naključju. Da ga vsak dan redno bere tvoja punca (pozdravček tudi njej!) in da si potem še sam, kot si se izrazil, "vrgel uč nanj". In da si navdušen. To mi zelo veliko pomeni, še posebej, ker se, kot praviš, osebno ne poznava. In zato vem, da je tvoje mnenje objektivno. Kar ne pomeni, da se pisemc vseh tistih, ki jih tako ali drugače poznam, ne razveselim. Se jih. Zelo. A vendar - je to drugače.

Lahko bi ti odgovorila na mail, a sem se odločila, da ti kar prek bloga, ker, menim, bom tako pojasnila določene zadeve tudi vsem ostalim bralcem. Preoblikovanje moje zunanjosti je le lupina tega, kar želim doseči. Kot sem napisala že prvi dan - aja, mimogrede, ne, to ni bila novoletna zaobljuba ;) - na ta način želim zapolniti praznino, ki jo čutim. Želim spet najti sebe. Ker sem se nekje na poti, v vseh viharjih, ki sem jih doživljala zadnja leta, izgubila. To nisem bila več jaz. 

Nisem bila srečna, nekaj je manjkalo, pa še sama nisem vedela, kaj. In, priznam, tega še vedno nisem ugotovila. A počasi, se mi zdi, se dani. Z gibanjem (in zdravo prehrano) bi seveda rada prišla do boljšega fizičnega počutja, a hkrati je to le način, da rastem tudi duhovno. Prav pisanje bloga je tisto, kar mi pri tem najbolj pomaga. In posledično seveda ti, tvoja punca in vsi tisti, ki me tako ali drugače spremljate in spodbujate.

Hočeš primer? Danes sem se odločila za posebno vrsto rekreacije: stričevo ženo (in obenem mojo prijateljico) Jasmino - živimo pod isto streho - sem povabila, da narediva snežaka. Uživali sva v zimskih radostih in nato skupaj popili še čaj, ki ga je skuhal moj dobri stari ata. Gibanje je bilo postranskega pomena. Druženje z ljudmi, ki jih imam rada, pa je tisto, kar v resnici šteje in je obogatilo moj današnji dan.

Seveda sem šele na začetku. In tudi ko bom z blogom zaključila (verjamem, da uspešno), pot še ne bo končana. Vsak sleherni dan se bo treba odločiti, da hočem živeti polno. In prišli bodo padci. A, kot pravijo, ni važno, če padeš. Važno je, da se vedno znova uspeš pobrati.

Hvala ti za tvoje besede. In nasvete. Z veseljem bom preverila, če je pot, ki si jo ubral ti, prava tudi zame. Vsekakor sporočim. 

Iskreno ti želim vse lepo,

Maja

Do konca še: 342 dni, 342 nalog. Se beremo jutri.