Ne predstavljam si, da bi se mi dan začel brez glasbe. Ko se zjutraj usedem v avto, radio avtomatsko začne žvrgoleti. Prebujanje ob znanih melodijah je neprimerljivo lepše kot v smrtni tišini. Vsaj zame.
Danes sem premišljevala o njej. O muzi, o ljubezni, o življenju, kot jo opeva neponovljivi Bocelli. Ker vse to glasba je. Tako samoumevna, a tako pomemben del vsakega od nas. Nekaj, kar je zapisano globoko v človekovi biti. Ker - glasbo poslušamo, ko smo veseli in ko jočemo, ko žuramo in ko smo osamljeni, ko smo srečno zaljubljeni in ko imamo stro srce. Si predstavljate življenje brez nje?
Po službi sem obiskala fitnes. Tretjič. A tokrat prvič s slušalkami v ušesih. Le kaj mi je bilo ob prvih dveh obiskih, da sem MP3 pustila doma? Danes sem tekla precej bolj lahkotno. Še več: po 30 minutah na stezi (brez hoje), sem se usedla še na kolo. In končno spoznala novo napravo. Nič ne rečem, morda se tudi deset dni redne telovadbe že malce pozna. Ampak - jaz verjamem v čarobnost glasbe.
Pa še nekaj mi je polepšalo dan - regratova solata. Ja, prav ste prebrali: regratova solata sredi zime. Če jo naredi moja stara mama, je pa to sploh nekaj najboljšega na svetu.
Do konca še: 355 dni, 355 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar