torek, 21. januar 2014

14. dan: Rada se imam.

Od majhnega so me učili, da ne smem misliti samo nase. Da je treba deliti čokolado s prijatelji. Da se je treba čemu odpovedati, zato da bi osrečili druge. Se strinjam. A vse premalokrat so poudarili, da je, če hočeš imeti rad soljudi, najprej treba imeti rad sebe.

Vsakodnevna telovadba je v teh dveh tednih prinesla majhne, a že opazne spremembe v mojem življenju: počutje se je nekoliko izboljšalo, nimam več toliko časa, da se smilim sama sebi in premišljujem, kaj vse je narobe v mojem življenju, in nimam več toliko časa - za druge.

Da razložim: vsak drugi teden, ko moj fant dela v dopoldanski izmeni (se pravi, da sva oba popoldne doma), sem po službi odbrzela v trgovino, nato pa domov skuhat kosilo za naju in njegova starša. Da se razumemo: nihče ni tega od mene zahteval, to mi je bilo v veselje, ker sem čutila, da "tašči" in "tastu" vsaj nekoliko povrnem za vso prijaznost in gostoljubje, ki mi ju nudita zadnje dve leti in pol. In ne, nisem pokroviteljska, res tako mislim.

Zdaj pa, kot že veste, po službi odhitim ali na fitnes ali na kakšnega od bližnjih kamniških vrhov. Skratka, vzamem si čas zase. In od začetka tega tedna, ko ob pol štirih ni kosila na mizi, saj takrat komaj prisopiham domov, na moja vrata trka slaba vest. Da se (še enkrat) razumemo: nihče me zlovoljno ne pogleduje in mi naglas ali potihem karkoli očita. Nelagodno se počutim zaradi sebe. Ker imam občutek, da sem sebična.

Pa sem sklenila: egoizem ni vedno samo minus. Če bo kosilo pač kasneje ali ga bo skuhal nekdo drug, še ne bo konec sveta. In tisti, ki me imajo radi, vedo, da je to, kar počnem, zame dobro. Zadnji čas je, da se v to prepričam tudi sama.

Danes je bil čas za fitnes. Debelo uro sem pridno delala, tekla sem na stezi in na Orbitreku. Poleg tega sem v enem od kotičkov našla blazine, ki so bile kot nalašč za prvi resnejši poskus delanja trebušnjakov. Naredila sem jih 20 pa se mi je zdel že cel podvig. Da jih bom v enem "šusu" naredila 130, kot sem vam obljubila, bo preteklo še nekaj vode. A nič bati, tudi to zagotovo še pride. 

Ker bom še naprej vsak dan uro ali dve namenila izključno - sebi.

Do konca še: 351 dni, 351 nalog. Se beremo jutri.

1 komentar: