Sveža, izpod tuša in polna zagona sedem za računalnik. Pravkar sem prisopihala s Svetega Primoža, ki je v naših krajih priljubljena pohodniška točka. Pošteno sem zagrizla v hrib, a hitro ugotovila, da bom morala tempo prilagoditi svoji trenutni telesni pripravljenosti, ki je - na psu.Na Primoža sem včasih veliko hodila, a vedno v družbi. Tokrat sem šla prvič sama in izkazalo se je, da mi je tudi to všeč. Vse skupaj je name delovalo zelo terapevtsko, čeprav težko rečem, da ravno pomirjujoče. Misli so podivjano švigale sem ter tja: "Ali se sploh zavedam, v kaj se spuščam?" sem se znova in znova spraševala in seveda imela v mislih projekt, ki ga ravnokar prebirate. "Seveda, da - ne!" je bil jasen odgovor.
A kar je, je. Zdaj grem lahko samo še naprej. In vsakič znova se moram opozoriti, da je to šele drugi dan in da - čeprav imam ogromno volje, ki ste mi jo vlili tudi vi - pot ne bo lahka. Nasprotno! Razgaljanje sebe in svoje intime nikoli ni enostavno. In vedno prinese nepričakovane zaplete.
Zato - misleč, da sem pripravljena na nevihto - čakam in upam, da se izide kar najbolje. Čutim, da moje življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. In čutim, da mi bo uspelo. Spomnite me na to na deževen aprilski dan, ko boste zleknjeni na kavču brali moj dnevnik, jaz pa se bom, ogrnjena v palerino, podila po polju, ok? No, bodimo realni - najbrž me boste morali spomniti na to že v tem mesecu.
Do konca še: 363 dni, 363 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Števec klikov včerajšnje objave je pokazal krepko čez številko 500. Iz srca hvala vsem za podporo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar