16. dan: Jutr mam zobarja

Zbudila sem se s tremo. Ja, s tremo. Ker sem vedela, da se mi bo dan začel v zobozdravstveni ordinaciji. Kjer nisem bila že nekaj let. Vem, grozno. Ampak zobarjev se že od majhnega bojim kot hudič križa. Spomnim se, da sem, stara približno pet let, pobruhala celo ambulanto. Mami in ati sta se zmeraj sprla, kdo bo šel z mano, ker sem tam vedno zganjala tak cirkus. Kar se tega tiče sem bila zelo težaven otrok, priznam.

A v slogu zdravega življenja, ki ga propagiram zadnjih 16 dni, sem sklenila, da je skrajni čas, da zobarski abstinenci naredim konec. Od nekod sem zbrala pogum in se naročila. Sodelavka (ali, bolje rečeno, prijateljica) Ajda mi je priporočila svojega zobozdravnika, ki je, kot je rekla, zelo prijazen. "Ne, on te ne bo nadrl in ti očital, ker si z obiskom odlašala toliko časa!" mi je morala danes zjutraj (še stotič) zatrditi, ko sem jo pobrala pred njenim stanovanjem. Šla je z mano - tudi ona na pregled, predvsem pa meni v moralno podporo.

Ko sem se usedla na tisti grozni stol in pred vse tiste aparature, sem mislila, da me bo pobralo. Očitno se je to opazilo tudi navzven, ker je dr. Matjaž začel z besedami: "Vas je strah, kajne?" Mhm, sem zamomljala. Nato pa - prav nič v stilu mojih bivših zobaric, ki so bolj spominjale na mesarke, ki komaj čakajo, da se znesejo nad mano: "Bova šla lepo počasi. Najprej si morava zaupati," je rekel in me pogledal globoko v oči. "Če ne bi bil moj zobozdravnik, bi se mi tole zdelo skoraj seksi," sem pomislila in se sama pri sebi nasmehnila.

Bolelo ni nič, vsaj danes (še) ne. Kaj bo jutri, ko nadaljujeva najino misijo (ob sedmih zjutraj imam rentgen), ne vem. Sem pa na dobri poti, da počasi začnem verjeti, da so zobarji lahko tudi prijazni. In takšni, ki dajejo anestezijo. Ker ne, doslej je nisem dobila. Še nikoli. "Potem pa ni čudno, da se nas tako bojite," je rekel dr. Matjaž. A ni faca, no? ;) 

Verjetno ni treba poudarjati, da sem samoplačnik in mu bom tam pustila plačo ali dve ali tri. Ampak, verjamem, da se bo splačalo. Dobesedno.

Aja, pa še to: seveda sem tudi migala, da ne boste razočarani. Ravnokar sem prišla s Primoža. Danes v družbi prijateljice Anje. Čeprav se nisva videli že sto let (nekaj mesecev pa res), vedno najdeva teme za klepet. Celo toliko jih je bilo, da sva morali po pohodu še v mesto na kakav. 

Pod črto za današnji dan: slab začetek, dober konec.

Do konca še: 349 dni, 349 nalog. Se beremo jutri.