22. dan: Koko Šanel se piše z enim L!

A veste tisto, ko pride dan, ko se človek res počuti ... hm, blond? No, to. Že tako ali tako sreda ni moj najljubši dan v tednu, saj je delovno vedno precej naporna. Ampak danes ... Danes sem strelala kozle kot že dolgo ne. 

Ko sem prišla v službo, sem jih za dobro jutro "slišala" od šefa, da se Chanel piše z enim l in ne z dvema, kot sem narobe zapisala v podnaslov enega od danes objavljenih člankov. Nič ne rečem, pravopis modne znamke takšnega kalibra spada med splošno razgledanost. A ta fardamani tiskarski škrat preži na vsako najmanjšo nepozornost in danes se je pač pritihotapil ravno na mojo stran. "Saj me poznaš, Rok. Jaz sem čisto navadno kmečko dekle, doma iz Kamnika," sem se pohecala nazaj. Na srečo (ali na žalost?) je razumel. Kaj pa naj? Sicer pa v moji omari res ne visi prav noben "Kokin Šanel" in ne, za torbico še nikoli nisem dala 1100 evrov, kot si je to pred nekaj dnevi privoščila naša premierka.

Nekaj po tretji uri, ko sem končno poslala še zadnji mail, sem se odpravila na fitnes. Pol ure sem tekla na orbitreku, nato pa sem se - čeprav je bila telovadnica relativno polna - odločila, da je dovolj moje strahopetnosti in se končno spravila tudi na druge naprave. 

Šlo mi je prav dobro (vsaj mislim), dokler nisem ugotovila, da sem - medtem, ko sem romala od ene naprave do druge - izgubila ključek od garderobne omarice. Najprej sem še precej sramežljivo pogledovala okoli, nato pa me je zajela panika. Čeprav mi je bilo nerodno, sem šla na kolena pred vsako napravo, na kateri sem telovadila. Pogledala sem pod njo, na njo, v njo. Ključka nikjer! 

V upanju, da ga je medtem že kdo našel, sem odšla na recepcijo. "Ne, tukaj ni ničesar," mi je rekla prijazna gospodična za pultom. "Koliko pa je bila številka tvojega ključka?" 69, sem odgovorila. "U, 69. Opasno!" se je oglasil nekdo izza mojega hrbta. Haha, res smešno. NOT!

Eden od tistih mišičnjakov, ki sem jih do zdaj le sramežljivo pogledovala iz svoje tekaške steze, se je ponudil, da gre z mano še enkrat preverit v telovadnico. "Daj, bom jaz tole dvignil, ti pa poglej, če je spodaj!" mi je rekel in kar tako mimogrede dvignil - steper. Okej, zdaj mi je jasno, zakaj je on vsakič, ko pridem na fitnes, tam. A ključka še vedno ni bilo nikjer. Ko je ves mišičast začel premetavati rože, če je nemara padel kam med liste, mi je postalo jasno, da ga ne bova našla.

No, če pa pogledam iz svetle plati: sem vsaj navezala stik z ljudmi iz fitnesa, ki tudi približno niso tak bav-bav, kot sem si predstavljala. Cena: 20 evrov. Takšna je namreč postavka za izgubljeni ključ. A plačala še nisem - so rekli, naj počakam, morda pa ga jutri zjutraj najde čistilka. Držim pesti.

Do konca še: 343 dni, 343 nalog. Se beremo jutri.