3. dan: Velik kozarec vode, prosim!

Pa se je zgodilo. In to že tretji dan! Ko se je malo čez peto zjutraj oglasila budilka, sem se zbudila tečna in z glavobolom. Celo pot v službo sem tuhtala, kaj mi je. Sem pod stresom zaradi bloga? Ali me spet preganjajo roki za oddajo kakšnega članka? Premišljevala sem in premišljevala. Pa nič. Na koncu sem se že skoraj vdala in slabo počutje pač pripisala vsesplošni januarski melanholiji.

Na kar mi vendarle kapne - kdaj sem nazadnje vase vnesla kaj tekočine? Hm. Včeraj popoldne sem šla na Primoža, tam spila nekaj požirkov, a v nahrbtniku v dolino prinesla napol polno (ali napol prazno? - debata za kdaj drugič) plastenko vode. Potem pa več nič. In jaz se sprašujem, kaj mi je?! Seveda, dehidrirana sem do amena! Takoj sem si šla nalit kozarec vode in si ga postavila na pisalno mizo. Naravnost pred tipkovnico. Kozarec je stal tam in me ves čas opozarjal: Pij! Pij! Pij! In sem. Enega, dva, tri. Potem sem nehala šteti, on pa se je še kar drl: Pij! Pij! Pij! Na koncu mi je šel že pošteno na živce.

Hecno, kako se moramo ljudje ves čas nekaj nadzorovati. Pa za tako pametne se imamo. Ko je žival žejna - hodi, teče, leze in gre, vse dokler ne pride do ribnika, mlake, potočka, reke ali kapljice rose. Temu pravimo nagon. Tako so me vsaj učili v šoli. Ljudje pa pri vsej tej napredni tehnologiji in pripomočkih za lajšanje življenja in vsakodnevnih opravil pozabljamo na osnovne potrebe. Zakaj tega, da moramo na dan spiti vsaj dva litra tekočine (če smo telesno aktivni seveda še nekoliko več), nimamo preprosto zapisanega v genih?

Tisti, ki nas je ustvarjal, ima res neverjeten smisel za humor. Pod pretvezo, kako kul je, ker mi je dal možnost izbiranja, svobodno voljo (po nekih religioznih naukih je to edina stvar, ki nas loči od živali), se je danes zjutraj prav gotovo odlično zabaval, ko sem si razbijala glavo s tem, zakaj mi v glavi tako razbija. Mogoče pa se v tem res skriva vsa čarobnost (ali, bolje rečeno, vsa nadležnost) tega - da sem človek.

Aja, da ne pozabim: za danes sem si zadala nalogo, da spijem dovolj tekočine (in nadoknadim še za nazaj). Sem bila kar pridna. Zagotovo pa je najbolj teknil požirek na vrhu Starega gradu s pogledom na moj prelepi, domači Kamnik.

Do konca še: 362 dni, 362 nalog. Se beremo jutri.