7. dan: Aja, pa spala bi cel dan.

Če bi danes zjutraj, nekaj pred šesto, vedela, kakšen dan me čaka, bi se pokrila čez glavo in ne bi splezala iz postelje, pa zaradi mene če je konec sveta. Včasih je res fino, da človek ne ve, kaj mu prinaša prihodnost. Niti tista povsem bližnja.

Saj ne, da bi se zgodilo kaj nadvse, nadvse groznega, sem pa očitno doma pozabila voljo in elan za delo. Vse se je nekam vleklo, nisem imela nobene prave inspiracije in to ravno na dan, ko sem imela za urediti toliko stvari. Ne samo službenih, tudi birokratskih, ki od človeka zahtevajo vso potrpežljivost. Skratka: domov sem prišla sitna, razdražena in utrujena. Zunaj pa je bilo vreme takšno, da mi je v glavo avtomatsko šinil napev iz znane reklame.

Kje sem v tistem trenutku našla voljo, da sem si obula pohodniške superge in si oblekla anorak? Nimam pojma. Ampak očitno tale blog in obljuba vam, ki me spremljate, dobro učinkujeta name. Saj sem vam že povedala, da ste moj najboljši osebni trener, a ne?

No, in sem šla. Na Stari grad. Pri mlinčkih (tisti, ki hodite na kamniške vzpetinice, veste, da je to nekje na pol poti do vrha) sem se ustavila in razmišljala o tem, da bi obrnila. "Saj je dež," sem si rekla, "poleg tega ne morem reči, da nisem nič naredila zase, že to, da sem se spravila ven v takšnem vremenu, je uspeh." A vedela sem, da s tem ne bom popolnoma zadovoljna. V temi sem se plazila čez korenine in se poizkušala izogniti vsem črvom, dvoživkam in majhnim plazilcem, ki sem jih zmotila med čilanjem na mokrem terenu. Panično so se skrivali pred mano. Saj jih razumem, v tem dežju pač niso pričakovali obiskovalcev. Iskreno se opravičujem vsem (skoraj) pohojenim.

Počasi sem prilezla na cilj. Zmaga pa je bila tako sladka, da mi je šlo skoraj na jok.

Do konca še: 358 dni, 358 nalog. Se beremo jutri.