Ampak kave z njo mi vedno toliko dajo. "Veš, sem razmišljala o tisti svoji ideji. Se mi zdi, da jo bom malo spremenila. Koncept mi je všeč, vsebinsko pa ne bo čisto takšna, kot sem sprva mislila. Zdi se mi, da sem v tem letu o sebi povedala dovolj. Tudi o mami ... Ker se je po njeni smrti dogajalo, kar se je, se mi zdi, da sploh nisem imela časa za žalovanje. Šest let sem potrebovala, da sem dala to iz sebe. Res mi je odleglo. Šele zdaj, mislim, sem pripravljena na nove zmage. Na nove izzive. Na nove sanje," sem ji razlagala.
Prikimala je. Ena od stvari, ki jih imam na njej najraje, je to, kako verjame vame. Vedno, v vsakem trenutku. Podpirala me je tudi, ko je bilo najtežje, in takšne ljudi lahko naštejem na prste ene roke. "Majči, v bistvu se je izkazalo, da je bil vsak tvoj padec hkrati - vzpon. Saj veš, kako vedno pravim: vse se zgodi z razlogom. Vsaka preizkušnja, vsaka bolečina. In vsak človek, ki ga spoznamo, v naše življenje pride zato, da nas nekaj nauči. Tudi če samo za kratek čas in tudi če nas zelo prizadane. Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj tam, kjer si."
In ko sem po celem dnevu prišla domov in na postelji zagledala dekico, zloženo v srček (kako malo je včasih treba, kajne?), sem vedela, kje sem. Točno tam, kjer moram biti.
Do konca še: 44 dni, 45 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar